Povzetek

Étienne je igralec, a že dolgo ni stal na odrskih deskah. Trenutno vodi gledališko delavnico za zapornike. Njihova nadarjenost ga preseneti in odloči se, da z njimi na postavi oder Beckettovo igro Čakajoč Godota. Ko dobi dovoljenje, da zapornike popelje na turnejo po francoskih gledališčih, Étienne zaživi svoje sanje. Veliki finale bo njihov nastop v legendarnem pariškem Odéonu.

Film, postavljen v sodobno Francijo, je navdihnila resnična zgodba švedskega režiserja Jana Jönsona, ki je v osemdesetih letih s skupino zapornikov v švedskem zaporu uprizoril slovito Beckettovo dramo. Načrtovano premiero v Göteborškem mestnem gledališču pa so morali odpovedati, saj so igralci pobegnili. Samuel Beckett je novico komentiral z besedami: »To je najboljša stvar, ki se je zgodila igri, odkar sem jo napisal.«

iz prve roke
»Pred nekaj leti je mi je producent Marc Bordure pokazal dokumentarec o švedskem režiserju Janu Jönsonu, ki je na Švedskem s skupino zapornikov uprizoril Čakajoč Godota. /…/ Rekel mi je: ‘To je zgodba zate.’ Začel sem razmišljati o prenosu v sodobno francosko okolje. Beckettova drama mi je že od začetka delovala malce suhoparno – zakaj je torej ne bi premestili na drugo polje? Opremili z glasbo? Petjem? Plesom …? Bi morda v glavne vloge raje postavili zapornice? Vse si je bilo treba zamisliti na novo, saj je bil švedski zaporniški sistem v osemdesetih letih nekaj drugega kot danes francoski. /…/ Z Marcom in Robertom Guédiguianom, ki se nam je pridružil kasneje, smo začutili ves čustveni, komični in dramatični potencial skupine zapornikov, ki so ‘svetlobna leta stran od Becketta’, kot reče v filmu Étienne, a hkrati veliko bližje univerzumu igre Čakajoč Godota, kot bi si lahko mislili. Neverjetno je, kako drama nagovarja zapornike. Praznina, odsotnost, čakanje, brezdelje so njihov vsakdan. To univerzalno delo se je dotaknilo zapornikov tudi v resnici.«

– Emmanuel Courcol

kritike
»Prvič se je zgodilo, da je filmska ekipa dobila dovoljenje za snemanje v zaporu Meaux v kraju Seine-et-Marne. To je bil velik zalogaj, saj so morali film posneti v zgolj osmih dneh, obkroženi z 900 zaporniki z dolgimi zapornimi kaznimi, ki se niso zadrževali pri komentiranju snemanja in navdušenem pozdravljanju Kada Merada. Rezultat je ambiciozen film, poln čustev, ki pogosto ovrže tradicionalne klišeje o zaporu.«

– Marie Berrurier, Franceinfo

»Courcol sten zapora Meaux-Chauconin ne obarva rožnato. Prikazuje vrnitev v celico po aplavzih, preiskavah in ponižanjih. V tem pogledu je Triumf najboljši francoski zaporniški film po Preroku (Un prophète) Jacquesa Audiarda. Z manj korziških mafijcev in več humorja. Druga in nič manj pomembna odlika Triumfa pa je, da odpihne prah z gledališča. Courcol pokaže radost igralca – naj bo obsojenec ali ne – na odrskih deskah. Užitek, ki ga z njim deli tudi občinstvo v kinu.«
– Etienne Sorin, Le Figaro

»Film je prisrčen poziv k izboljšanju razmer v zaporih in dostopu do kulture za čim več ljudi. Morda ni očitno, vendar je taka vizija v nasprotju z represivnim pristopom, ki prevladuje v javnih debatah o zaporih, pa tudi z vse pogostejšimi pogledi na kulturo kot potrošniško dobrino. Triumf, ki je zaradi zaprtja kinematografov eno leto stal na policah, prihaja v pravem času in dokazuje univerzalnost Samuela Becketta, avtorja, dosegljivega vsem, tudi tistim, za katere tega ne bi pričakovali.«
– Michaël Mélinard, L’Humanité

festivali/nagrade
Cannes; nagrada Evropske filmske akademije za najboljšo komedijo; Angoulême (nagrada občinstva, nagrada za najboljšega igralca); Art Film Fest Košice (nagrada občinstva); Victoria Film Festival (nagrada občinstva),…

   

Video in fotografije

1videi 3fotografije