ŠTIRJE LEVI

Povzetek

Štirje levi so smešna, napeta in iskriva komedija z veliko črnega humorja in posmehljivih nesmislov na račun modernega džihada. Zgodba prikaže mudžahide kot človeška bitja ter hkrati briljantno opiše človeška bitja kot po naravi absurdna in omejena. Brez pretiravanja lahko trdimo, da so Štirje levi za moderni obraz terorizma enako pomembni, kakor je bil film This Is Spinal Tap za težko metalni rock ali Dr. Strangelove za hladno vojno.

V nekem britanskem mestu štirje možje kujejo tajni načrt. Omar o odnosu sveta do muslimanov ne goji nobenega svetlega upanja več in je odločen, da bo postal vojak. Kolegu Waju se zdi to najbolj vznemirljiva zamisel sploh. Ni pomembno, da sploh ni globoka, saj Omar itak o vsem in vedno misli namesto njega. Omarju in vsem na planetu nasprotuje Barry, beli spreobrnjenec v islam. Zelo dobro se zaveda, da se je skupini pridružil zgolj zato, da bi kanaliziral svoj nihilizem – če bi seveda imel vsaj polovični intelekt domače gosi. Faisal je čudak, da mu ni enakega – zna izdelati bombo, ne more pa se razstreliti, prostovoljno, kakopak, ker je trenutno zbolel in jé časopisni papir. Namesto tega trenira vrane, da bi znale opasane z bombo na ukaz poleteti v izbrano okno. S takimi in podobnimi malenkostmi se torej mora ubadati Omar. Zadati morajo uničujoč udarec v svoji sredini, toda ali so sposobni prižgati vžigalico, ne da bi si zažgali roko?

Film nam spretno odpira pogled, da štiri mladeniče spoznamo onkraj blede podobe nedoumljivih tujcev. Prepreči nam nespametno reakcijo, da bi nanje preprosto pozabili ali da bi z zamahom roke izbrisali celotno kulturo, iz katere izhajajo. Štirje levi ni niti za ne proti religiji (katerikoli) in najboljše šale se rodijo iz njihovih konfliktov, izpadov in napak. Je v bistvu odgovor na našo splošno nesposobnost in nezmožnost, da bi sprejeli realnost in odmevna zdravica na misel, da je smeh v vsakem primeru boljši od ubijanja.

REŽISERJEVE MISLI
Eksplodira bomba. Razbežimo se kot jaka preplašenih kokoši. Nato se skušamo umiriti. Izključimo grozo. Gremo nakupovat. Zdaj groza deluje v temi. Okuži cel sistem. Spremenimo zakone. Omejimo svoboščine. Udrihamo čez tujce. Prekrasno. Seveda hrepenimo po tem, da bi se zmogli smejati svojim strahovom, vendar ne vemo, kako. Kje v terorju tiči šala? V resnici, kot vam bodo razkrili Štirje levi, je tik pred vašim nosom in vam bolšči v obraz.

V vadbenih centrih se mladi vojaki džihada pričkajo zaradi medu, tu in tam si odstrelijo stopalo, preganjajo kače in so izključeni zaradi kajenja. Ko so enega od ugrabiteljev 9/11 zasmehovali, češ da ščije preglasno, je obtožil Jude, da izdelujejo pretanka sekretna vrata. Po minuti mučeniškega video klipa se bodoči bombaš iznenada ustavi in vpraša snemalca: ”Kakšno je že bilo vprašanje?” Teroristični veleum Khalid Sheikh Mohamed dve uri išče obleko, v kateri pred kamero ne bi bil videti debel.

V treh letih raziskovanj sem govoril z poznavalci terorizma, imami, policisti, tajnimi agenti in več sto muslimani. Celo tisti, ki učijo in bijejo džihad, priznavajo njegovo pogosto farso. Na predvečer novega tisočletja je pet borcev džihada načrtovalo potopitev ameriške bojne ladje s čolnom, polnim bomb. V trdi noči so barčico splavili, jo napolnili z eksplozivom in se vkrcali še sami. In potopila se je.

Teroristične celice imajo enako skupinsko dinamiko kakor pijanske zabave za moške in nogometne ekipe. Obstaja konflikt, prijateljstvo, nerazumevanje in rivalstvo. Terorizem je produkt ideologije, vendar v enaki meri tudi zahojencev.

Chris Morris je že 20 let odmevno radijsko in televizijsko ime. Bil je moderator, pisec, satirik, producent in igralec in je vedno znova osupnil publiko z izvirnimi in ostrimi satiričnimi komedijami. Štirje levi so njegov režiserski debi, njegov kratki film MY WRONGS 8245 – 8249 & 117 pa mu je leta 2002 prinesel nagrado BAFTA. Pot navzgor pa si je utrl na kanalu BBC2 z nagrajeno komedijo The Day Today, ki se uničevalsko norčuje iz jezika informativnih TV programov.

Na vprašanje, ali je imel veliko težav z zbiranjem denarja za film s tako kočljivo tematiko, je režiser odgovoril:
Če pomislim, kako močno ta problem vpliva na ves svet dandanes, se čudim, kako neverjetno malo ljudje vedo o njem. Ko je pogovor napeljal na financiranje, jih večina ni bila zmožna razmišljati onstran prve impulzivne reakcije. Na koncu so film denarno podprli ljudje, ki so opazili razliko med našim početjem in zgolj težnjo, da zanetimo težave. Zmogli so razbrati, da filmska zgodba ni rasistična, da ne napada nobene kulture, da si drzne le napeljevati na misel, da ubijanje ni dober namen niti ideja. In nikakor se nismo hoteli prilagajati. Vsak, ki je predlagal ”spremembo konca”, je dobil odvezo po hitrem postopku.