Povzetek

Michel je predan in prizadeven ladjedelniški delavec v marsejskem pristanišču. Kot razredno zaveden sindikalist že trideset let živi po načelih pravice in poštenosti. V soprogi Marie-Claire je našel enakovrednega življenjskega tovariša, zvestega zaveznika, pa tudi predanega kritika. Ko se sooči z nezavidljivo nalogo izbrati dvajset delavcev, ki naj bi bili odpuščeni, se odloči, da bo žrebal, in tako nazadnje sam ostane brez službe. Čeprav je brez pravih možnosti za ponovno zaposlitev, svojo predčasno upokojitev sprejme brez pritožb, obkrožen z ljubečo družino in dobrimi prijatelji. Toda njegov svet se obrne na glavo, ko nekega dne popoldansko druženje s prijatelji prekine brutalen napad dveh zamaskiranih moških, ki jih zvežeta in oropata. Michel je še toliko bolj pretresen, ko ugotovi, da je bil eden od nasilnežev Christophe, njegov bivši sodelavec, ki je bil odpuščen hkrati z njim.

Marsejski režiser Robert Guédiguian nam s svojo zvesto ekipo sodelavcev pripoveduje zgodbo o moralnih dilemah bivšega sindikalnega aktivista v času, ko razredni boj ne predstavlja več realnosti “revnih ljudi”. Navdahnjen s pesmijo Les Pauvres Gens (Revni ljudje) Victorja Hugoja, a hkrati nadvse aktualen in politično angažiran film, prepojen s humanizmom in iskreno vero v človeško dobroto.
»Pogum je segati po idealu in razumeti, kaj je resnično. /…/ Pogum je iskati in govoriti resnico; ne podrejati se zakonu bežnih laži in ne dovoliti svojim dušam, ustom, ali svojim rokam, da bi odmevale v idiotskem ploskanju in fanatičnih klicih neodobravanja.«
– Jean Jaurès, Govor mladini, Albi, 1903

iz prve roke
»Kmalu po tistem, ko sem postal aktivist, sem odkril Jaurèsa – prek njegovega govora mladini v Albiju, čudovito napisanega in izjemnega v vseh pogledih. /…/ V govoru poudarja, da pogum pomeni prevzeti odgovornost tudi na individualni ravni, ter opozarja na povezavo med življenjem posameznika in skupnostjo, med posameznikom in družbo. Pogum ne obstaja le v kontekstu skupnosti; najdemo ga v vsakdanjem življenju posameznika, v načinu njegovega delovanja, v njegovih navadah in vrednotah /…/

Les Pauvres Gens Victorja Hugoja je lirična, melodramatična pesem, ki meji na pompoznost, a ko sem jo prebral, sem si rekel: moramo opogumiti ljudi, ki imajo pogum, da ostanejo pogumni. Pripoveduje zgodbo ribiškega para, ki ima tri otroke in se bori za preživetje, vendar kljub temu vzame pod streho dva otroka umrle sosede. Takšna dobrota in širokosrčnost sta vzorni. Poleg tega med moškim in žensko vlada medsebojno razumevanje, ljubeča složnost dveh oseb, ki sta enako velikodušni. Takoj sem pomislil, da bi bil to sijajen zaključek filma.. Najti sem moral le še sodobno pot do tega cilja. /…/
Vedno skušam izhajati iz okolja, ki ga najbolje poznam, kjer najlažje opazim, kaj se je spremenilo, kaj je izginilo … V tridesetih letih sem posnel sedemnajst filmov, od tega tri – Dernier été, Marius in Jeannette in Sneg na Kilimandžaru –, ki so kot prerez soseščine, kjer sem se rodil. Pred tridesetimi leti je bil l’Estaque skrajno komunistična vas, tam so živeli v glavnem delavci. V teh treh filmih skušam zabeležiti stanje morale, stanje levice in položaj delavske kulture v današnjem zahodnem svetu. /…/
V svojih zadnjih petih filmih sem raziskoval sloge, ki so mi bili manj znani. Zdaj sem spet doma! Na predlog snemalca Pierra Milona smo se celo vrnili k formatu super 16, namesto da bi uporabili digitalno kamero, s katero smo posneli moja zadnja dva filma. In to je bila dobra odločitev: slika je dobila nekakšno toplino, zrno, nekaj živega… Vrnil sem se k svojim – kot temu jaz pravim – temeljem, tako v stilu kot vsebini.« (Robert Guédiguian, režiser in scenarist)

portret avtorja
Robert Guédiguian se je rodil leta 1953 v L’Estaque, mali pristaniški vasi v zahodnem delu Marseilla, armenskemu očetu in nemški materi. Po študiju sociologije v Parizu se je vrnil v svoj rojstni kraj, kjer že dobrih trideset let piše scenarije, producira in režira filme. Leta 1981 je posnel prvenec Dernier été, mednarodni uspeh pa so mu prinesla pozna devetdeseta s filmi, kot so Na življenje, na smrt!, Marius in Jeannette in Mesto je mirno.
Sin pristaniškega delavca in bivši član francoske komunistične stranke je ostal zvest svojim koreninam skozi vso kariero. Svoje politično angažirane filme pogosto umešča v urbano delavsko okolje mesta Marseille, zato velja kar za lokalnega, marsejskega režiserja. Tudi stalna igralska zasedba tesnih prijateljev in znancev (vključno z njegovo ženo) daje Guédiguianovemu opusu kontinuiteto, zaradi katere postane ogled njegovih filmov izjemno intimno doživetje.

kritike
»Sneg na Kilimandžaru je eden najsijajnejših primerkov sodobnega, z iskrenim humanizmom prepojenega družbenokritičnega dela, ki stilno nadaljuje tradicijo francoskega klasičnega filma tridesetih let avtorjev, kot sta bila Pagnol in Renoir.« (Denis Valič, Delo)

»Guédiguianov čudovito zasnovan novi film se dogaja v delavskem predelu l’Estaque, v sodobnem Marseillu, ki predstavlja ozadje za mnoga najboljša avtorjeva dela. Film je navdahnila pesem Les Pauvres Gens Victorja Hugoja, ki zajame bistvo te kompleksne, sodobne zgodbe in trenutne ekonomske realnosti /…/ Veličasten filmski humanizem, ki temelji na avtorjevi iskreni ljubezni do vseh likov v filmu. Klasično posnet, politično premeten film se napaja pri bogati tradiciji Marcela Pagnola, Jeana Renoirja in francoskega filma tridesetih. Odlikuje ga tudi odličen nastop Guédiguianove stalne ekipe sodelavcev, vključno z igralci Ariane Ascaride, Gérardom Meylanom in Jean-Pierrom Darroussinom. Scenarist Jean-Louis Milesi in snemalec Pierre Milon sta s tem učinkovitim in dragocenim filmom ustvarila eno svojih najboljših del.« (Piers Handling, katalog Mednarodnega filmskega festivala v Torontu)

»Film izžareva vedro nostalgijo, polno preprostih čustev in idealizma, ki so prikazani v težavah medgeneracijskih bojev. Guédiguian nastavlja ogledalo današnji izgubi duha solidarnosti in razredne zavesti ter tako nadaljuje s snemanjem uporniških filmov v svetu, v katerem se revni spopadajo med seboj.« (Fabien Lemercier, Cineuropa)

»Ta očarljivi film, čeprav na trenutke neverjeten, je mogoče vin ordinaire v smislu filmske izvedbe, vendar njegova značilna čustvena energija kaže na izrazit avtorski slog /…/ Guédiguianov ciklus filmov, ki jih je posnel v L’Estaque, oživlja regionalni ponos Marcela Pagnola in socialni humanizem Jeana Renoirja. Te značilnosti se razkrijejo v najboljših prizorih med člani igralske zasedbe, ki izžarevajo redek občutek družinske intimnosti. /…/ očarljiv film, ki nam da misliti, in ki ga kar moramo imeti radi.« (Jonathan Romney, Screen Daily)

»Sneg na Kilimandžaru govori o spoprijemanju z bolečino, travmo in navsezadnje z odpuščanjem. To je film, ki vidi dobro prav v vsakem človeku; je ganljiv in privlačen za množice, ne da bi bil pri tem nepotrebno manipulativen.« (Bjorn Olson, Exclaim.ca)

Film Sneg na Kilimandžaru je prejel prestižno filmsko nagrado
Evropskega parlamenta lux za leto 2011.

Video in fotografije

1fotografije