Povzetek

Intrigantna drama razgalja nasilje nad temnopoltimi ženskami v sodobni francoski družbi. Velika nagrada žirije in nagrada za najboljši prvenec na festivalu v Benetkah.

Mlada pisateljica Rama v Saint-Omerju na severu Francije prisostvuje sodnemu procesu proti Laurence Coly, mladi ženski, ki so jo obtožili umora lastne petnajstmesečne hčerke, saj naj bi jo zapustila na plaži ob naraščajoči plimi. Rama želi njeno zgodbo preliti v sodobno reinterpretacijo mita o Medeji. Ko se usoda Laurence Coly razgalja pred njenimi očmi, na dan pridejo Ramini lastni strahovi o materinstvu. Skozi pričanja travmatizirane Senegalke se razkriva zgodba o strogi vzgoji na severu Afrike, ločitvi od družine ob migraciji v Evropo ter o travmah, ki so ji jih v Evropi povzročile čustvene zlorabe in vseprisotni rasizem. Besede obtoženke pretresejo Ramina prepričanja in pod vprašaj postavijo njeno razsodnost.

»Junija 2016 sem prisostvovala sojenju ženski, obsojeni umora, ker je hčerko ob prihajajoči plimi pustila na plaži v Franciji. Predstavljala sem si, da jo je želela ponuditi ‘morju’, močnejši ‘materi’, kot bi sama lahko bila. Film sem napisala po navdihu resnične zgodbe, a podžgana z domišljijo, ki je priklicala mitološke like. /…/ Želela sem ga posneti, da bi odstrla nedoumljivosti materinstva.« (Alice Diop)

kritike
»Z režijsko suverenostjo in intelektualno ostrino, s katero v sodobni interpretaciji courtroom drame z elementi odpora, radovednosti in empatije, ki jih od protagonistke-opazovalke v skoraj dokumentaristični maniri obme nazaj proti gledalcu, sestavi kompleksen portret ženske na zatožni klopi, se Alice Diop približa zadnja leta redko videni filmski popolnosti.«
– Marina Gumzi, Najboljši filmi leta 2022, Ekran

»Vzeti zgodbo o detomoru in jo spremeniti v izjemen film o materinstvu. Iz grozljive časopisne novice ustvariti trezen, pošten in inteligenten film. To je mali čudež Saint Omerja. /…/ Dve uri komajda zapustimo sodno dvorano, a skupaj z nami vstopi neskončno zapleteno vprašanje nekega življenja; procesija norosti, osamljenosti, pomanjkanja ljubezni in pretrgane komunikacije, ki ni brez povezave s francosko kolonialno zgodovino in rasizmom.«
– Elisabeth Franck-Dumas, Libération

»Ker se je Alice Diop doslej ukvarjala izključno z nefikcijskim filmom /…/, bi lahko neposredni slog, ki ga uporablja v prizorih iz sodne dvorane v filmu Saint Omer, označili preprosto kot ‘opazovalni’ ali – še huje – ‘neumetniški’. Toda ne morem si predstavljati bolj kompozicijsko premišljenega in spretno zgrajenega sodobnega filma, ali pa takšnega, ki bi se na tako vznemirljiv način upiral razkrivanju svojih skrivnosti, hkrati pa nenehno razgrinjal toliko jasnih idej. Alice Diop pred kamero tudi v najdaljših prizorih gradi svet, ki je tako prepričljiv, da gledalec morda sploh ne opazi subtilne briljantnosti njenega početja.«
– Michael Koresky, Reverse Shot

»Alice Diop je dirigentka, ki z vsakim solistom ter vsako formalno in pripovedno nitjo zadene pravo noto, pri tem pa ves čas ostaja v službi svoje teme. S pričujočim delom doseže zelo visoko raven humanističnega in političnega filma.«
– Olivier Pélisson, Bande à part

»Alice Diop /…/ je primer skupaj z lastno fascinacijo nad njim spremenila v intelektualno bogato in čustveno pretresljivo zgodbo o nezmožnosti pripovedi – literarne, pravne ali pa filmske –, da bi ustrezno izrazila surovost in čudnost človeške izkušnje. /…/ ‘O čemer ni mogoče govoriti, o tem je treba molčati,’ pravi Wittgenstein, in čeprav je Saint Omer prežet z diskurzom, se najgloblja spoznanja skrivajo v njegovi tišini. Bolečina, ki povezuje Ramo in Laurence, je kot skrivni jezik, neprevedljiva slovnica odtujenosti in izgube. Beremo jo na njunih obrazih.«
– A.O. Scott, The New York Times

»Saint Omer nas nenehno spodbuja k razmišljanju, čutenju in odpiranju najbolj temeljnih vprašanj. To je velik film. Dogodek.«
Le Point

»Tako kot Laurence Coly sama tudi film nima odgovorov, režiserka pa se izogne večini običajnih vzorcev sodnih dram, ki se končajo z nedvoumnimi sodbami. Ko nas z vsakim protislovjem v pričevanjih vse bolj oddaljuje od sleherne ugotovljive resnice, postaja zgodba Laurence Coly še toliko bolj presunljiva.«
– Leila Latif, Najboljši filmi leta 2022 (2. mesto), Sight & Sound

»Saint Omer odpira vprašanja o migracijah, postkolonializmu in starševstvu; je film, ki ga bolj čutimo kot razumemo.«
– Catherine Wheatley, Sight & Sound

»Alice Diop elegantno in radikalno postavlja pod vprašaj našo sposobnost razsojanja. /…/ Naše oko ni nevtralno, naš pogled je odraz naše zgodovine in izobrazbe, vsebuje pa tudi težke, tiho zakoreninjene predsodke. Ali smo sposobni podvomiti o tem pogledu in ga spremeniti? Alice Diop nas to sprašuje naravnost. /…/ Velik film lahko merimo po odmevu, ki se širi po dvorani ob koncu projekcije. /…/ Tistega večera smo vsi odšli iz kina, kot bi zapuščali sodišče, prežeti z idejo, da ima pravica smisel le, če je mišljenje svobodno. Glas Alice Diop me od takrat ni zapustil. Ni dvoma: Saint Omer je velik film.«
– Audrey Diwan, režiserka filma Dogodek (L’événement)

   

Video in fotografije

1videi 1fotografije