Povzetek

Moški srednjih let se znajde sredi pandemije skrivnostne bolezni, ki povzroča nenadno izgubo spomina. Po nasvetu zdravnikov se vključi v posebni program, s pomočjo katerega naj bi si zgradil novo identiteto. Vsak dan mora opraviti nalogo, ki jo prejme na kaseti, nove spomine pa zabeležiti s polaroidnim fotoaparatom.

Režiser, ki so ga kritiki ob beneški premieri razglasili za novi up grškega novega vala, prinaša komično, nadrealistično in čudno aktualno zgodbo o identiteti, spominu in izgubi, postavljeno v svet, ki ga je zajela skrivnostna pandemija.

iz prve roke
»Moj oče je vsak dan pojedel sedem ali osem jabolk in imel je neverjeten spomin. Scenarij sem začel pisati v času, ko sem skušal preboleti njegovo smrt. Skušal sem pozabiti, vendar nisem mogel. Začel sem razmišljati, zakaj ljudje nekatere stvari tako hitro pozabimo in kako selektiven je naš spomin. /…/ Se spominjamo le tistega, za kar smo se odločili, da si bomo zapomnili? Lahko izbrišemo spomine, ki nas bolijo? Je mogoče, da globoko v sebi nočemo pozabiti bolečih izkušenj, saj brez njih ne obstajamo več? Smo navsezadnje le vsota vseh tistih reči, ki jih ne moremo pozabiti? /…/ Sadeži pozabe so alegorična komična drama, ki skuša raziskati, kako deluje spomin in kako to učinkuje na nas; kako na spomin vplivajo čustva, predvsem pa kako nanj vpliva tehnologija, s katero dandanes tako preprosto beležimo podatke. So se naši možgani zaradi tehnološkega napredka morda ‘polenili’ in si zato zapomnimo vse manj dogodkov, vse manj čustev? Je mogoče, da danes zato živimo ‘manj’? /…/ Privlačijo me filmi, ki ustvarjajo nove svetove; takšne, ki so nam po eni strani domači, hkrati pa delujejo malce nadrealno. Filmi, kakršna sta na primer Ona (Her) Spika Jonzeja in Holy Motors Léosa Caraxa. In seveda vsa dela Charlieja Kaufmana, ki ima poseben dar za opazovanje sveta z drugega zornega kota.«
– Christos Nikou

portret avtorja
Christos Nikou se je rodil leta 1984 v Atenah. Za kratki film KM, ki je sodeloval na več kot štiridesetih mednarodnih festivalih, je prejel nagrado za najboljši kratkometražec v Motovunu. Kot asistent režije je med drugim sodeloval pri filmih Podočnik (Kynodontas, 2009) Yorgosa Lanthimosa in Pred polnočjo (Before Midnight, 2013) Richarda Linklaterja. Sadeži pozabe so Nikoujev prvi celovečerec.

kritike
»Christos Nikou ni mogel slutiti skoraj neprepoznavnega sveta, v katerega bo poslal svoj celovečerni prvenec Sadeži pozabe, a zasluge za dejstvo, da se ta osamljena in odmaknjena tragikomedija tako dobro prilega našim mračnim časom, gre pripisati moči njene osrednje alegorije. Film, ki bi lahko postal zgolj najnovejša kurioziteta ‘grškega čudnega vala’ /…/, namesto tega deluje ganljivo relevantno, ko opazujemo, kako se resničnost vse bolj približuje Nikoujevemu spekulativnemu svetu. /…/ Temačni, redko naseljeni film, stisnjen v klavstrofobični 4:3 format, ne skuša delovati realistično, pač pa vzdrami našo domišljijo ter nas povabi k razmisleku o tem, kako bi bilo, če bi imeli možnost začeti znova, pa tudi, ali bi bilo začeti z ničle sploh tako slabo.«
– Peter Debruge, Variety

»Sadeži pozabe, hkrati komični in resni, melanholični in nadrealistični, so srhljivo evokativna meditacija o manipulaciji spomina, da bi izbrisali bolečino, narejena z izjemno pozornostjo do vizualne in zvočne kompozicije, zaradi česar je film pravi užitek gledati. /…/. Čeprav se film odvija v izrazito analognem času, gre hkrati za zabaven komentar o našem obdobju družabnih medijev, ko obsedenost z dokumentiranjem lastnega življenja na Instagramu in Facebooku številnim zasvojencem zasenči pomen dejanske izkušnje.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter

»/…/ ta izjemno dovršeni, sijajno teksturirani prvenec je nekaj resnično posebnega. /…/ Če citiram Abrahama Lincolna: ‘Nihče nima tako dobrega spomina, da bi bil lahko uspešen lažnivec.’ To vsekakor drži za amnezike – gledalcu kmalu postane jasno, da Aris nekaj skriva. Če bi razkrili, kaj je to, bi zmanjšali čustveni učinek konca. Naj zadošča, če povem, da je spomin morda res ‘zakladnica in varuh vseh stvari’, a da je za nekatere pozaba neskončno bolj zaželena.«
– Wendy Ide, Screen Daily

»Priznam, da imam nizko odpornost (ali pa se temu reče visoka toleranca?) proti tako imenovanemu grškemu čudnemu valu z njegovimi brezizraznimi dialogi, nerazloženimi absurdnostmi in vizijami planeta, ki je le za korak odmaknjen od našega. A tisto, kar Sadežem pozabe brani, da bi postali zgolj kopija Yorgosa Lanthimosa, je njihova sorazmerna toplina. /…/ Tam, kjer bi slabšega režiserja zamikalo, da ubere temnejšo pot, se Nikou odloči za nežnejši pristop.«
– Xan Brooks, The Guardian

»Film, ki se odvija kot značajska študija /…/, splete intimno zgodbo o izgubi, spominu in celjenju ran. /…/ vsi absurdistični delčki mozaika se nazadnje združijo v globoko ganljivo celoto; film, ki krmari med mračno komedijo, satiro in tragedijo, da bi zastavil vprašanja o tem, kaj nas dela takšne, kot smo: smo morda zgolj vsota stvari, ki se jih odločimo spominjati, in spominov, ki smo jih pustili za sabo? /…/ Aris Servetalis in Sofia Georgovasili se srečata v kinu. Nobeden od njiju se ne spominja, kako je bilo hoditi v kino – in ko sem ju gledal, kako v družbi tujcev zijata v platno, sem se skupaj z njima spraševal tudi jaz.«
– Leonardo Goi, MUBI

»Ali gre za komentar grškega odnosa do lastne preteklosti ali pa za komentar o svetu, ki se je snel s tečajev? Upam si ugibati, da nam Nikou z veseljem prepušča, da si metaforo razlagamo po svoje ali pa da vse skupaj preprosto razumemo kot portret boleče osamljenosti – režiser bi se namreč rad dotaknil naših src.«
– Phil de Semlyen, Time Out

»Sadeži pozabe /…/ naznanjajo Nikouja kot zadnjega v vse daljši vrsti izvrstnih sodobnih grških režiserjev, ki s svojimi filmi razvnemajo misli in topijo srca.«
– Kaleem Aftab, Cineuropa

»Film prežema suhi humor (med minimalizmom in absurdom), ki v spomin ne prikliče le Lanthimosa, ampak tudi Martína Rejtmana in Akija Kaurismäkija (pa še delirično vzdušje Charlieja Kaufmana). To je melanholična tragikomedija, ki ji ne manjka lirizma in tankočutnosti, pa tudi apokaliptičnega duha, ki ga Nikou pričara s hvalevredno odločnostjo in prepričljivostjo.«
– Diego Battle, Otros Cines

»Grška kinematografija je v minulem desetletju opravila izjemen preboj na svetovnem filmskem zemljevidu in tako imenovanemu ‘grškemu čudnemu valu’ se zdaj z manjšinskim koprodukcijskim deležem priključuje tudi Slovenija. Sadeži pozabe se s svojo pripovedno dvoumnostjo uvrščajo ob bok najpomembnejšim filmom tega vala, obenem pa režiser Christos Nikou z drznimi vizualnimi in pripovednimi postopki poseže globoko v jedro človeškega iskanja lastne identitete.«
– utemeljitev vesne za najboljšo manjšinsko koprodukcijo, FSF Portorož

festivali, nagrade
Benetke (svetovna premiera v tekmovalnem programu, otvoritveni film sekcije Horizonti); Telluride; Toronto; Festival slovenskega filma Portorož (vesna za najboljši zvok Sašu Kalanu in Tomu Lemajiču, vesna za najboljšo manjšinsko koprodukcijo); Chicago (najboljši scenarij); Liffe; grški kandidat za oskarja

Video in fotografije

1videi 8fotografije