Povzetek

Brandon Cronenberg v drugem celovečercu svoji žilici za visoko stilizirano in sterilno hladno futuristično distopijo vcepi še tradicijo telesne groze, ki mu kot sinu kultnega Davida Cronenberga pripada že po rodu. Kritiško ovenčana znanstvenofantastična srhljivka je med številnimi lovorikami prejela nagradi za najboljši film in režijo na osrednjem festivalu fantastičnega filma v Sitgesu.

Tasya Vos (Andrea Riseborough) dela kot poklicna morilka za skrivnostno biotehnološko podjetje. S pomočjo možganskega vsadka se polasti telesa in duha nevednega gostitelja, ki zanjo opravi umazano nalogo. Njeni naročniki so korporativni mogotci, njene tarče njihovi konkurenti. A ko se naseli v možgane najnovejše žrtve, se začneta njuni osebnosti nevarno zlivati, morilka pa postaja ujetnica misli, ki jo skušajo izbrisati.

iz prve roke
“Zamisel za film se mi je porodila v času velikih življenjskih sprememb, ko sem se prebujal z občutkom odtujenosti, kot bi mi nič več ne bilo domače, in sem se moral truditi, da bi našel identiteto, ki bi v tem novem kontekstu dajala smisel. Mislim, da to ni nič nenavadnega. Da veliko ljudi doživlja trenutke, ko se jim zdi, da morajo igrati nekakšen lik. Ta ideja se mi je zdela zanimiva z osebnega in filozofskega vidika, in hotel sem jo prenesti v polje znanstvene fantastike. Na bolj satirični in politični ravni pa me je zanimala korporativna plat. V preteklosti so imele korporacije svoje vojske, kar je bilo nekaj popolnoma sprejemljivega. Mislim, da se danes zopet vračamo k pojavu korporacije kot globalne sile, ki konkurira državi, kot se je denimo Google postavil proti ameriški Nacionalni varnostni agenciji. Še en vidik pa je vsesplošno poseganje v zasebnost. Scenarij sem začel pisati ravno v času afere s Snowdenom in vsi smo se dodobra zavedali, kako zelo oblast opazuje in opreza za državljani. Polaščevalka pokaže najbolj skrajen vdor v zasebnost – je nekdo, ki se polasti tvojega življenja, čeprav kot resnična oseba sploh ne vstopi vanj.”

– Brandon Cronenberg

kritike
“Podobno kot v mnogih znanstvenofantastičnih srhljivkah Davida Cronenberga stoji v središču Polaščevalke neločljivost človeške narave, družbe in tehnologije. V skladu s tem film prikazuje spreminjanje oziroma razkrajanje temeljnih človeških kategorij, kot je osebna identiteta v času tehnološkega kapitalizma. Idejno to sicer ne predstavlja nič zares novega, zato Brandonova Polaščevalka vsebinsko še ostaja v senci očetovih mojstrovin. A zaradi vizualne domiselnosti filma je to pravzaprav sekundarnega pomena. Z retrotehnološkimi napravami, hladno postmoderno arhitekturo in domiselnimi barvnimi kombinacijami se film estetsko močno oddaljuje od klasične žanrske estetike dvajsetega stoletja. Cronenbergov najnovejši film tako predstavlja vizualno in žanrsko inovativno delo, ki brez olepševanja prikazuje distopično prihodnost korporativnega kapitalizma, pri čemer najdemo marsikatero vzporednico s svetom, v katerem živimo sami. Zato lahko film gledamo tudi kot luciden komentar sodobnega kapitalističnega sveta, ki je iz svojih betonskih velemest izgnal vsako domačnost ali stabilnost.”

– Jernej Meden, Radio Študent

“Ko hočeš pohvaliti novo stvaritev mladega avtorja, češ da bi šlo prav lahko za še neodkrit film njegovega očeta, te seveda skrbi, da boš prizadel avtorjeva čustva. A Brandon Cronenberg je brez dvoma vedel, v kaj se spušča s svojim drugim celovečercem. Polaščevalka je psihološka grozljivka, v kateri srečamo naprave za nadzor misli, ki penetrirajo v telesa, namerno provokativno telesno grozo in znanstvena orodja, ki tako kot tiste grozovite klešče iz filma Smrtonosna dvojčka (Dead Ringers, 1988) omogočajo nasilje brez žrtvovanja visoko stiliziranega blišča. Sin Davida Cronenberga je vključil celo Jennifer Jason Leigh in tako zapečatil aluzijo na očetov eXistenZ. Toda ta izpiljena stvaritev pripada sodobnosti, ponaša pa se s hladno estetiko in psihotropnim učinkom najboljših neodvisnih znanstvenofantastičnih grozljivk zadnjih let. /…/ zgodbo in podobe poganja čustvena logika, ki posrka gledalca, četudi ta ne ve, ali je na strani nedolžnega moškega ali njegove trpeče napadalke. V Polaščevalki sta oba žrtvi, oba izkoriščana, pa čeprav ju kapitalisti za zdaj ohranjajo pri življenju. Tu gre za mnogo več kot zgolj za hipnotičen žanrski užitek. Upajmo, da nam na naslednji film Brandona Cronenberga ne bo treba čakati osem let.”
– John DeFore, The Hollywood Reporter

“Čeprav gre šele za avtorjev drugi celovečerec, Brandon Cronenberg izpričuje izjemno stopnjo formalne sofisticiranosti, s pomočjo katere čustveno temperaturo filma zniža do skrajno natančnega ledišča. Polaščevalka je šokanten film, ki se z neusmiljeno naglico stopnjuje od nelagodja do stresa. Tako kot Colin ne more zgrabiti pulzirajoče bele granule, ki utripa pred njegovimi očmi, se tudi gledalec na vso moč trudi ugotoviti, kaj je režiserjevo sporočilo. Natančneje, ali je perspektiva filma nihilistična ali pa je Polaščevalka v resnici moralno nevtralna študija najhujših skrajnosti eksistencialne tesnobe. Ta ambivalenca je kajpak del Cronenbergovega načrta.”
– Glenn Kenny, The New York Times

“Na prizorih talečih se obrazov in stapljajočih se teles je nekaj čudovito otipljivega, kar nas vrača nazaj, k filmskim trikom Georgesa Mélièsa, ki so tu še podkrepljeni s tehnološko potenco 21. stoletja. Polaščevalka poseduje resnično fizično globino, ki zgodbo prizemlji tudi v njenih najbolj neverjetnih trenutkih.”
– Mark Kermode, The Observer

“Tako kot Tasya vam tudi Polaščevalka zleze pod kožo. Če gre za pokušnjo tega, kaj Brandon Cronenberg obeta filmski prihodnosti, potem lahko rečemo le: naj živi novo meso.”
– Barry Hertz, The Globe and Mail Toronto

Video in fotografije

1videi 7fotografije