Povzetek

Bivši BBC-jev novinar Martin Sixsmith, ki je nedavno izgubil službo pri laburistični vladi, razmišlja, kako bi spet spravil na noge svojo kariero. Na neki zabavi mu natakarica pove o svoji materi Philomeni, ki so ji katoliške nune pred petdesetimi leti kot ‘padli ženski’ vzele otroka in ga dale v posvojitev. Sixsmith sprva pokaže le malo zanimanja za to na prvi pogled trivialno tabloidno zgodbo. A ker mu ne preostane nič drugega, se cinični časnikar odloči za srečanje s Philomeno. Ko ga očarljiva stara gospa, ki rada prebira Readers Digest in gleda TV-serije, zaprosi za pomoč pri iskanju svojega sina, je Sixsmith preprosto ne more zavrniti …

Philomena pripoveduje resnično zgodbo skeptičnega BBC-jevega novinarja in simpatične starejše gospe o iskanju njenega davno izgubljenega sina. Ta topla in duhovita različica Sester Magdalenk, v kateri blestita Judi Dench in Steve Coogan, je z Beneškega filmskega festivala odnesla nagrado za najboljši scenarij.

ZANIMIVOSTI
Film je posnet po raziskovalni knjigi BBC-jevega dopisnika Martina Sixsmitha »The Lost Child of Philomena Lee«. Knjiga, ki je izšla leta 2009, je spodbudila številne posvojene irske otroke in njihove matere, da so razkrili svoje zgodbe. Mnogi od njih še vedno iščejo izgubljeno družino.

IZ PRVE ROKE
»To je film o neobičajnem paru; nenavadno potovanje, na katerega se odpravita pronicljivi novinar in starejša gospa. /…/ Resnična zgodba je zelo tragična, zato je bil humor pomemben. Omogočil nam je, da smo ustvarili bolj sproščeno vzdušje in lažje spregovorili o težkih temah. S komičnimi dialogi zgodbe nismo želeli zbanalizirati, ampak smo jo hoteli narediti bolj dostopno in ganljivo. To smo storili z velikim spoštovanjem, saj je Philomena izjemna oseba, ki je veliko pretrpela in si zasluži veliko pozornosti. Poleg tega ima kljub svoji starosti kar presenetljiv smisel za humor. Cinizem in kritika sta uperjena proti cerkvi. Rad bi, da bi si film ogledal papež. Rad bi slišal njegovo mnenje. /…/ Všeč so mi večplastne zgodbe. Dramatična plast za osnovo, plast romantične komedije, in bolj kritična plast … To je moj način pripovedovanja zgodb.«
– Stephen Frears, režiser

STEPHEN FREARS (režiser)
je po študiju prava na univerzi Cambridge začel filmsko kariero kot pomočnik režiserja v filmih Karla Reisza in Lindsayja Andersona. V poznih šestdesetih in v sedemdesetih je delal kot televizijski režiser, leta 1971 pa debitiral s komično detektivko Gumshoe. Mednarodni uspeh mu je nepričakovano prinesel peti celovečerec, nizkoproračunska Moja lepa pralnica (My Beautiful Laundrette), posneta po scenariju Hanifa Kureishija (nominacija za oskarja za najboljši izvirni scenarij). S Kureishijem je ponovno sodeloval že leta 1987 pri filmu Sammy in Rosie kavsata. Istega leta je posnel Prick Up Your Ears, hollywoodski debi pa doživel s filmom Nevarna razmerja, priredbo slovitega Laclosovega romana Les Liaisons Dangereuses: ta je požela velik uspeh na podelitvi oskarjev leta 1989 in Frearsu prinesla nagrado BAFTA za najboljšega režiserja. Že leto kasneje je bil nominiran za oskarja za najboljšo režijo stilsko izpiljenih Goljufov (1990). Sledili so filmi Naključni junak (1992), Mary Reilly (1996) ter nizkoproračunski adaptaciji romanov Roddyja Doyla The Snapper (1993) in Kombi (1996). Po elegičnem sodobnem vesternu Hi-lo ranč (The Hi-Lo Country, 1998) z Woodyjem Harrelsonom, Penelope Cruz in Patricio Arquette se je vrnil na bolj domač teren s filmom Zvestoba do groba (2000), posnetem po priljubljenem romanu Nicka Hornbyja. Leta 2000 je sodeloval s cenjenim televizijskim scenaristom Jimmyjem McGovernom pri drami Liam o življenju delavskega razreda v Liverpoolu. Sledila je festivalska uspešnica Umazane lepe stvari (2002), triler o ilegalnih priseljencih v Londonu, ki je prejel številne nagrade, med drugim nagrado British Independent Film Awards za najboljšega režiserja in nominacijo za oskarja za scenarista Stephena Knighta. Leta 2003 je za britansko televizijo posnel politično dramo The Deal, film o ključnem trenutku v odnosu med Gordonom Brownom in Tonyjem Blairom, ki je utrl pot njegovi biografski drami Kraljica (2006), dobitnici številnih nagrad, med drugim oskarja za glavno igralko, nagrado za najboljši scenarij in najboljšo igralko v Benetkah ter nagrado BAFTA za najboljši film. Leta 2009 je sledila romantična drama Chéri, posneta po romanu francoske pisateljice Sidonie-Gabrielle Colette, leto kasneje pa Tamara Drewe (2010), filmska upodobitev priljubljenega stripa Posy Simmonds.

Na letošnjem festivalu v Cannesu je bil predvajan Frearsov televizijski film Muhammad Ali’s Greatest Fight, ki dokumentira boksarjevo zgodovinsko bitko z ameriškim vrhovnim sodiščem v času vietnamske vojne. Philomena predstavlja režiserjevo prvo sodelovanje z igralko Judi Dench po letu 2005, ko sta skupaj posnela komedijo iz sveta šov biznisa Gospa Henderson predstavlja (Mrs. Henderson Presents).

V skladu z izvornim etosom Londonskega kraljevega gledališča je Frearsov režijski stil vedno v službi literarne predloge ali izvornega scenarija. Za razliko od svojih skrajno skrupuloznih filmskih mentorjev pa se je Frears pripravljen spoprijeti s tako raznolikimi tematikami in žanri kot nekoč veliki studijski profesionalci hollywoodske zlate dobe, režiserji kova Michael Curtiz in Henry Hathaway. Vendar lahko v na videz še tako različnih filmih, kot so Moja lepa pralnica, Nevarna razmerja in Umazane lepe stvari, razberemo režiserjeve izbrane, ponavljajoče se tematike: sprejemanje moralnih odločitev v negotovih situacijah, skrivno manipuliranje z življenji drugih ter ironične, nenamerne posledice naših vsakdanjih dejanj.

KRITIKE

»Philomena je pravi užitek. /…/ Film je na prvi pogled preprost, a zgodba postopoma razkrije plast bolj kompleksnih vprašanj vere, moralnih odločitev, odgovornosti katoliške cerkve ter preprostega spletanja vezi med dvema različnima človekoma. /…/ Philomena je očarljiv in nepozaben film, ki bo prepričal občinstvo. Topel, sočuten in nežno polemičen /…/.«
– Mark Adams, Screen Daily

»Dramsko trpkost zgodbe je režiser uspel preseči s subtilnim koktejlom čustev, dobrega razpoloženja in posebno skrbno odmerjene doze humorja. /…/ Ostri dialogi, spopad generacij in družbenih slojev ter kritika katoliške vere se lepo zlijejo v temo, ki so jo – v bolj mračnem razpoloženju – med drugim raziskovale že Sestre Magdalenke. /…/ Čeprav je Philomena v prvi vrsti crowd pleaser, pa je hkrati tako rekoč popolno delo /…/.
– Domenico La Porta, Cineuropa

»Vsaka human interest zgodba na srečo ni nujno tudi šund. Vsak srečen konec zato ni hkrati laž. Philomena, ki so jo na Beneškem filmskem festivalu sprejeli z navdušenim aplavzom, je užitek od začetka do konca /…/.«
– Xan Brooks, The Guardian

»Pripravili smo se na čustveno eksplozijo /…/, a ko je prišel čas, se ta ni zgodila. Frears je namestil zatič nazaj na granato; kdaj ste to v kinu nazadnje doživeli?«
– Anthony Lane, The New Yorker

»Stephen Frears je spet v vrhunski formi. /…/ Ganljiva, a nikoli banalna drama.«
– Deborah Young, The Hollywood Reporter

»Briljantnost nastopa Judi Dench tiči v suverenosti, s katero spaja komedijo in skrajni patos, ne da bi pri tem kdajkoli zdrsnila v karikaturo.«
– Geoffrey Macnab, The Independent

»Med Judi Dench in Stevom Cooganom, resničnima mojstroma svoje obrti, na platnu vlada pristna kemija, njun suhi humor pa dviga razpoloženje v bolj mračnih trenutkih. Frears čudovito uravnoteži te nasprotujoče si tone ter ustvari film, ki prikaže kompleksnost človeškega značaja. Čeprav nam razkrije nekatera izmed najtemnejših dejanj katoliške cerkve, nas Philomena hkrati spomni na eno njenih največjih vrlin: odpuščanje.«
– Michèle Maheux, Filmski festival v Torontu

»Stephen Frears /…/ pokaže svoj običajni dar za izvabljanje sijajnih igralskih nastopov ter za lovljenje ravnotežja med globokim patosom in prepričljivo duhovitostjo /…/. Scenarista Steve Coogan in Jeff Pope z razkrivanjem vpliva verskega in političnega konservativizma na materino in sinovo življenje v dveh različnih obdobjih (petdeseta in osemdeseta) ter s kontrastiranjem pretresljive drame, pa tudi inteligentnih in duhovitih opažanj, ustvarita odličen dialog, ki se poigrava z napetostmi med Sixsmithovim cinizmom in Philomeninim neposrednim naturalizmom. Izjemna učinkovitost tega filma izvira tako iz igralskih nastopov kot iz režije in zgodbe. Judi Dench in Steve Coogan /…/ spretno krmarita skozi tonske razlike med dramo in humorjem, resnične like pa prepojita z globino in dostojanstvom.«
– Clare Stewart, direktorica Londonskega filmskega festivala

FESTIVALI, NAGRADE
Najboljši scenarij – Benetke 2013nagrada občinstva (2. mesto) – Toronto 2013. Nagrada občinstva – The Hamptons 2013. Nagrada občinstva – Mill Valley 2013. London 2013. Chicago 2013. Austin 2013. LIFFe 2013.

Video in fotografije

1videi 1fotografije