Nisem tvoj zamorec

Povzetek

Skozi glas Samuela L. Jacksona spremljamo film o zgodovini rasizma v ZDA, ki jo je pesnik, pisatelj in družbeni kritik James Baldwin nameraval obdelati v knjigi Remember This House, vendar je nikoli ni dokončal.

Leta 1979 je James Baldwin svojemu literarnemu agentu napisal pismo, v katerem je opisal, da si prizadeva napisati svojo zadnjo knjigo Remember This House. Nameraval je opisati življenja in usmrtitve svojih prijateljev Medgarja Eversa, Malcolma X in Martina Luthra Kinga Jr. Baldwinu knjige do smrti ni uspelo zaključiti, nedokončan rokopis pa so pisateljevi dediči zaupali režiserju Raoulu Pecku (Lumumba, Sometimes in April, Moloch Tropical, Murder In Pacot).

Peckov film Nisem tvoj zamorec, ki temelji izključno na Baldwinovih besedah, razkriva zapleteno dediščino treh življenj (in smrti), ki so za vedno zaznamovala ameriško družbeno in politično ozračje. Peck je nedokončano delo formuliral v radikalno pripoved o rasah v ZDA in Baldwinovo lirično retoriko prepletel z bogatimi arhivskimi posnetki gibanj Civil Rights in Black Power. Zgodovinski boj za pravico in enakost je povezal tudi s sodobnimi gibanji, ki so se oblikovala kot odgovor na umore mladih Afroameričanov, med drugimi Trayvona Martina, Tamirja Ricea, Mika Browna in Amirja Brooksa.

Peck je v filmu raziskal, kako je biti temnopolt v ZDA, in premišljeval o zapuščini rasnega nasilja, ki še vedno pronica v državo. Z Baldwinovimi besedami: “Ne moreš me linčati in zapreti v geto, ne da bi sam postal pošast. Še več, dal si mi velikansko prednost, kajti nikoli ti me ni bilo treba pogledati. Jaz pa sem te moral gledati. O tebi vem več kot ti o meni. Ne moremo spremeniti vsega, s čimer se soočimo, ampak brez soočenja ne moremo spremeniti ničesar”. Film Nisem tvoj zamorec razkriva globoke povezave med preteklimi in sedanjimi krivicami ter tke epsko pripoved o ameriškem nerazumnem odnosu do barve kože. Če ne bi bil ta odnos tako žalosten, bi bil celo absurden.

O ZGODOVINI

James Baldwin, vnuk temnopoltega sužnja, se je leta 1924 rodil v Harlemu in postal ameriški romanopisec, esejist, dramatik, pesnik in vodja gibanja za državljanske pravice. Bil je najstarejši izmed devetih otrok in odraščal je v revščini. Pri 18 letih je začel delati pri železnici, nato se je odselil v Greenwich Village in tam delal kot svobodnjaški pisatelj. Pritegnil je pozornost uveljavljenega pisatelja Richarda Wrighta, ki mu je pomagal pridobiti štipendijo, da se je lahko s pisanjem preživljal. Baldwin se je nato leta 1948 pri 24 letih preselil v Pariz. Na začetku 60. let pa se je vrnil v ZDA, da bi sodeloval v gibanju za državljanske pravice. V tem času prepotoval jug države in pisal o vsem, kar je videl. Za mnoge je bil eden izmed prvih in najpomembnejših borcev za državljanske pravice. Po usmrtitvah mnogih njegovih dobrih prijateljev iz gibanja se je Baldwin preselil nazaj v Francijo, kjer je leta 1987 umrl zaradi raka na želodcu, star 63 let.

James Baldwin je imel veliko slavnih prijateljev v politiki, zabavni industriji in v intelektualnih krogih. Med njimi so bili Miles Davis, Sidney Poitier, Martin Luther King, Jr., Malclom X, Bob Dylan in Lorraine Hansberry. Film Nisem tvoj zamorec se začne junija 1979, ko je James Baldwin svojemu agentu napisal pismo, v katerem mu je razložil, da bi napisal novo knjigo »o svoji zgodbi o Ameriki prek življenj treh umorjenih prijateljev, Medgarja Eversa, Malcolma X in Martina Luthra Kinga, Jr.« Baldwin je povedal, da je hotel s to knjigo predstaviti te tri prijatelje, da bi s svojo strašno zgodbo dali napotke ljudem, ki so jih imeli tako radi. Zanje so dali življenja, čeprav so jih izdali. Baldwinu ni uspelo napisati več kot 30 strani, toda v tem kratkem dokumentu je izredno jasno predstavil njihovo zapleteno in mučno pot ter mnoge prepletene, dvoumne, toksične in včasih sporne teme, ki so vplivale in še vplivajo na razvoj posameznika in celotne družbe v Združenih državah Amerike.

ZANIMIVOSTI

James Baldwin (1924–1987) je bil ameriški romanopisec, esejist, dramatik, pesnik in družbeni kritik. V slovenščino so prevedena naslednja njegova dela: Pojdi in povej na gori, Druga dežela, Drugič ogenj in Šepet nežne ulice (Beale street blues) / Pesem črnske ulice.

IZ PRVE ROKE

»Prihajam iz dežele [Haitija], ki je imela močno idejo o sebi, ki se je borila in zmagala v boju proti najmočnejši svetovni vojski (Napoleonovi) in je – na edinstven zgodovinski način – leta 1804 izvedla prvo uspešno revolucijo sužnjev v svetovni zgodovini. /…/ Vem torej, od kod prihajam. Po drugi strani pa sem tako kot večina otrok po svetu odraščal z mitologijo ameriškega filma. /…/ Scenarij je bil dobro napisan, soundtrack nedvoumen, igralci v tej utopiji – tako črni kot beli – so bili prepričljivi. Produkcijska sredstva za ta mogočni hollywoodski projekt so bila fenomenalna. Mit je bil – z redkimi epizodnimi odmiki – močan, še več: mit je bil življenje, bil je resničnost. /…/ Kot številni otroci tretjega sveta pa sem se te podobe že zelo zgodaj naučil dešifrirati. Kakor je rekel Baldwin: ‘Odkril sem, da so Indijanci, ki jih pobija Gary Cooper, pravzaprav jaz.’ /…/ Medgar Evers je umrl 12. junija 1963, Malcolm X 21. februarja 1965 in Martin Luther King 4. aprila 1968. V času petih let so bili ti trije možje umorjeni. /…/ Ta tri zgodovinska dejstva predstavljajo izhodišče /…/ za globoko in intimno osebno refleksijo o moji lastni politični in kulturni mitologiji, mojih lastnih izkušnjah z rasizmom in intelektualnim nasiljem. Ta refleksija se dotakne moje lastne zgodbe. Tri prizorišča ‘zločina’ so okvir za moja najbolj intimna osebna popotovanja med Ameriko, črno Afriko in Evropo. Popotovanje skozi svet, ki – kot pravi zgodovinar Achille Mbembe – noče priznati, da ‘obstajajo vzporedne zgodbe’, svet, ki zgodbe drugih ljudi obravnava zgolj kot ‘opombe’ v lastni zgodovini. Prav na tej točki sem resnično potreboval Jamesa Baldwina. Baldwin je vedel, kako razčleniti te zgodbe. Pomagal mi je povezati zgodbo o osvobojenem sužnju v njegovi lastni državi, Haitiju, z zgodbo o sodobnih Združenih državah Amerike ter njihovi boleči in krvavi dediščini suženjstva. Lahko sem povezal točke. Baldwin mi je dal glas, besede, retoriko. Vsemu tistemu, kar sem vedel nagonsko in skozi izkušnje, je dal je ime in obliko. Dobil sem vse intelektualno orožje, ki sem ga potreboval. /…/ Zgodbo poganjajo njegove besede, ampak moja izkušnja je tista, ki daje osnovo, strukturo, ritem in prelomnice. Gre za mojo osebno čustveno sintakso. /…/ V ospredje sem želel postaviti Baldwina – brez komentatorjev, ki bi ga tolmačili ali ocenjevali. Zdelo se mi je politično relevantno, da njegove besede postavim ‘na ulice’, kot bi to storil sam, in poskrbim, da ne bodo cenzurirane, opravičevalne, posredne ali omehčane. On je moral biti sporočilo; jaz sem hotel biti zgolj glasnik. /…/ Navdihnjen z deli filmarjev, kot so Chris Marker, Alexander Kluge in Jean-Luc Godard, sem se želel vrniti k svojim filmskim koreninam /…/, v čas, ko mi je nedolžnost dovoljevala tveganje, ko politično in estetsko eksperimentiranje ni imelo meja, ko ni bilo modelov, omejitev in norm, ki jih ne bi bilo mogoče porušiti. Vse sem hotel postaviti pod vprašaj ter si znova pridobiti svobodo in subjektivnost. Želel sem, da bi bil ta film drugačen, svoboden, nevkalupljen. Hotel sem narediti redek eksperiment z besedami, obliko, podobami, glasbo, humorjem, poezijo in dramo, ki bi ustrezal surovi resničnosti nasilja, posilstev, rasizma, izkoriščanja, zlorab, ubijanja in krivic. /…/ Kljub napredku se zdi, da je Martin precej osamljena figura na vrhu gore. Krogi nasilja in zmede, ki jih je Baldwin obsojal, se nadaljujejo, trivializirani in popačeni zaradi učinka tiska, televizije, Hollywooda in jezne strankarske politike. Kako prekiniti te cikluse, če se nikoli ne dotaknemo pravih vprašanj? Kako se spopasti z bistvenimi težavami Amerike? Baldwinov glas še nikoli ni bil tako potreben, tako močan, tako radikalen, tako vizionarski.«

– Raoul Peck

PORTRET AVTORJA

Raoul Peck se je rodil leta 1953 v mestu Port-au-Prince na Haitiju, odraščal v Zairu in ZDA, študiral pa v Franciji, ZDA in na Nemški akademiji za film in televizijo v Berlinu. Njegov igrani prvenec L’Homme sur les quais (1993) je bil prvi karibski film, ki je bil predvajan v tekmovalnem sporedu festivala v Cannesu. Med režiserjeva dela sodijo še: igrani filmi Lumumba (2000, prikazan v sekciji Štirinajst dni režiserjev v Cannesu), Sometimes in April (2005), Moloch Tropical (2009) in Meurtre à Pacot (2014) ter dokumentarci Lumumba: La mort du prophète (1990), Desounen (1994) in Assistance mortelle (2013). Peckov zadnji film Le Jeune Karl Marx je doživel premiero na letošnjem Berlinalu.

Raoul Peck je med letoma 1996 in 1997 služboval kot haitski minister za kulturo. Leta 2002 je bil član žirije Berlinskega filmskega festivala, leta 2012 pa član žirije filmskega festivala v Cannesu. Trenutno je direktor slovite pariške filmske šole La Fémis. Leta 2001 mu je organizacija Human Rights Watch podelila nagrado za življenjske dosežke.

KRITIKE

»Karkoli si že mislite o preteklosti in prihodnosti tistega, kar so včasih imenovali ‘medrasni odnosi’ – povedano preprosteje: o belski nadvladi in uporu proti njej –, vas bo pričujoči film pripravil do tega, da boste znova razmislili in morda celo spremenili mnenje. Čeprav je osrednji lik /…/ mrtev že skoraj trideset let, boste težko našli film, ki bi o sedanjosti spregovoril na bolj jasen in silovit način /…/. Če bi ga označili kot film o Jamesu Baldwinu, bi podcenjevali režiserjev dosežek. Gre bolj za posthumno sodelovanje, skrivnostno in vznemirljivo zvezo med filmarjem /…/ in njegovim subjektom. /…/ Nisem tvoj zamorec je razburljiv uvod v Baldwinovo delo, terapevtska učna ura o ameriški zgodovini in hkrati poglobljen seminar o rasni politiki – jedrnat, približno uro in pol trajajoč film z dometom in učinkom deseturne miniserije ali debele knjige. To ni lahkoten ali tolažilen film, a je hkrati vse prej kot grenak ali obupujoč. ‘Ne morem biti pesimist, saj sem živ,’ je dejal Baldwin. ‘Ne preostane mi drugega, kot da sem optimist.’«

– A.O. Scott, The New York Times

»Tako kot pisanje Jamesa Baldwina tudi Peckov film odlikuje kombinacija strastne subjektivnosti in intelektualne jasnosti. /…/ Vse besede v filmu so Baldwinove, a Peck lahko naredi nekaj, česar Baldwin kot pisatelj ni mogel. Pokrajina rasizma – notranjost črne zavesti –, ki jo Baldwin evocira z besedami, postane v filmu gosta, asociativna, hipnotična arhitektura podob in jezika. /…/ Veliki dosežek filma Nisem tvoj zamorec je, da spoji faktično doslednost dokumentarca s subjektivnostjo, intimnostjo in poetično izraznostjo velikega igranega filma. /…/ Nisem tvoj zamorec je hkrati boleče obujanje zgodovine in poziv k dejanjem – poziv, ki ga ne moremo več prezreti.«

– Amy Taubin, Artforum

»Nisem tvoj zamorec je eden tistih redkih filmov, ki bi ga lahko označili za spiritualni dokumentarec. To je meditacija o preroški bistroumnosti in samem bistvu Jamesa Baldwina /…/. Baldwin je pomembna figura, ki si zasluži velik biografski dokumentarec. Nisem tvoj zamorec se ne pretvarja, da je ta film. /…/ V njem ne boste izvedeli veliko o Baldwinu /…/, pa vendar boste preživeli kalejdoskopskih in razburljivih devetdeset minut v njegovi glavi ter se pri tem vznemirljivo približali njegovemu eksistencialnemu razumevanju skritega pomena rase v Ameriki. /…/ V filmu Nisem tvoj zamorec nas Baldwin nagovarja kot mračno pomenljiv duh iz preteklosti, ki pravi: ‘Tisto, kar imenujemo ameriški rasni problem, ni ameriški rasni problem. To je kriza ameriškega duha, ki ima raso za izgovor. Je bolezen, ki jo moramo zdraviti, sicer nas bo uničila.’ To sporočilo, ki odzvanja skozi film, nas navda z optimizmom na tisti posebni način, kot je znal navdati z optimizmom le James Baldwin. Počutimo se očiščene, a opozorjene. Čutimo, da je ogenj blizu.«

– Owen Gleiberman, Variety

»V začetnih minutah filma /…/ je izjemen rez, ki v trenutku spremeni ta pronicljivi filmski esej v najpomembnejši film leta doslej. Pozna šestdeseta so in James Baldwin se pojavi na šovu Dicka Cavetta, kjer naj bi razložil svoje poglede na življenje temnopoltih v Ameriki. ‘Pravo vprašanje je,’ pravi, ‘kaj se bo zgodilo s to deželo.’ Peck ob glasnih ritmih pesmi Damn Right, I’ve Got the Blues Buddyja Guya nenadoma preskoči v sedanjost s kolažem prizorov črnskih protestov proti policijskemu nasilju. Ta kompleksni spoj časov, krajev in občutkov ustvari jezen poziv k uporu, ki deluje kot žalostinka o zgodovinskem boju – in se nadaljuje naslednjih devetdeset minut. Ne le da Peck obudi Baldwinove besede iz sodobne perspektive; podeli jim nov smisel. /…/ Peckov vrtoglavi pristop se nikoli ne upočasni, pač pa ohrani jasnost vizije, ki je fascinantna in provokativna, ne da bi se zatekala k didaktičnosti.«

– Eric Kohn, IndieWire

»/…/ veličastno, razdrobljeno, globoko osebno razmišljanje o rasi v ZDA. Baldwin je bil tam; stal je poleg Martina Luthra Kinga, Malcoma X in Medgarja Eversa, a je preživel /…/ – in otipljiv občutek krivde prežema vsako besedo. Njegova bolečina je poučna; Baldwinov značilni uglajeni bes skoči skozi čas in nas udari naravnost v obraz.«

– Robert Greene, Najboljši dokumentarci leta 2016, Sight & Sound

»To je globoko ganljiv memoar, ki mu kljub dramatičnosti ne manjka humorja in poezije. /…/ Nisem tvoj zamorec označuje dobrodošlo režiserjevo vrnitev k zgodnjemu zanimanju za eksperimentiranje z obliko ter svobodno jukstapozicijo besed in podob. Film ponuja številne vizualne užitke: od uvodne špice v slogu francoskega novega vala do dinamičnega načina, kako montažerka /…/ vključuje šokantne plakate in na ducate odličnih filmskih odlomkov, od King Konga, Poštne kočije (Stagecoach) in Plešite, norci, plešite (Dance, Fools, Dance) do Slona (Elephant).«

– Deborah Young, The Hollywood Reporter

»Nisem tvoj zamorec se vplivnemu pisatelju 20. stoletja pokloni tako, da mu pusti, da govori sam zase – kar stori na čudovit in prepričljiv način.«

– Tim Grierson, Screen Daily

»/…/ Peckov film je resnično izjemen zaradi načina, kako znova in znova povezuje pisateljeve misli ne le s sedanjostjo, ampak z vso ameriško zgodovino in njeno vizualno kulturo.«

– Violet Lucca, Sight & Sound

»Verjetno eden najboljših filmov, kar jih boste letos videli.«

– Manohla Dargis, The New York Times

»Eden najboljših filmov o boju za državljanske pravice, kar jih je bilo kdaj narejenih.«

– Jordan Hoffman, The Guardian

NAGRADE/FESTIVALI

Nagrada Amnesty International Slovenije – FDF, Ljubljana. Nominacija za oskarja za najboljši dokumentarec. Nagrada občinstva za najboljši dokumentarec, posebna omemba ekumenske žirije v sekciji Panorama – Berlin. Nagrada občinstva – Toronto, Hamptons, Chicago. Nagrada žirije za najboljši dokumentarec, nagrada občinstva – Philadelphia. Nagrada za posebne dosežke v kategoriji najboljši scenarij – Mednarodna zveza za dokumentarni film (IDA). New York. Zmagovalec ljubljanskega Festivala dokumentarnega filma 2017.