MORILEC V MENI

Povzetek

Po romanu legendarnega pisca rumenih krimičev Jima Thompsona posneta zgodba pripoveduje o mladem, čednem, priljubljenem šerifovem namestniku iz malega ameriškega mesta. Vendar ima Lou Ford v resnici kopico težav. Z ženskami, z zakonom, s trupli, ki se kopičijo v njegovem okrožju. Predvsem pa z dejstvom, da je pod uglajeno, šarmantno površino v resnici tudi sadist, psihopat in morilec. Zanka okrog njegovega grla se zateguje in samo še vprašanje časa je, kdaj bo mladeniču zmanjkalo izgovorov …

Prvi ameriški film legendarnega britanskega režiserja Michaela Winterbottoma je obenem uspešen poskus revitalizacije filma noir in povsem sodobna, šokantna kriminalka, ki je po premieri na festivalu Sundance prožila isto količino razsrjenih, pretresenih in navdušenih odzivov.

IZ PRVE ROKE…

»Ne maram filmov, ki manipulirajo z gledalci in jih pripravljajo do tega, da vsi naenkrat ob istem času čutijo natančno isto. Thompson briljira v pripovedovanju zgodbe, stopnjevanju napetosti in ustvarjanju všečnih trenutkov in likov. Upam, da sem uspel vse to prevesti tudi v film, obenem pa tudi upam, da moj film premore dovolj kompleksnosti, da bodo različni ljudje različno sprejemali glavnega junaka Louja Forda. Lou Ford je morilec – vendar ga imajo ostali liki v zgodbi tudi radi. Ena najboljših plati te zgodbe tiči prav v tem, kako Louja ljudje, ki mu ne zaupajo in ki jih naposled celo umori, vseeno ljubijo. Gre za neverjetno kompleksen, zanimiv lik, za katerega upam, da smo ga takšnega ohranili tudi v filmu.

Morilci in ubijalci: to je snov drame, ne samo filma. Gre za ekstremno različico sveta. Naša zgodba je dinamična, ekstremna, polna seksa in nasilja, napolnjena z natanko tistimi rečmi, ki ljudi pritegnejo k gledališkim igram, knjigam ali filmom … celo časopisi so napolnjeni z natanko takšnimi zgodbami. Ljudje se zanimajo za življenja, ki predstavljajo ekstremne verzije njihovih lastnih življenj. Obenem pa sem prepričan, da gre tudi za izredno čustveno zgodbo, za zelo lirično zgodbo. Ne gre zgolj za nasilje, gre tudi za potencial lepote, ki se pred našimi očmi razblinja v prah. /…/

Mislim, da so filmi noir fantastični, fantastične so tudi noir knjige. Esenca noir žanra, ki ga Thomsonova knjiga tako briljantno odraža, je nadvse zabavna, mračna, seksualna, nasilna zgodba, ki predstavlja izjemno zabavno čtivo in bo, tako upam, podobno privlačna tudi v filmski obliki. Obenem pa ta zgodba vsebuje določene bolj ambiciozne in zapletene ideje o naših predstavah sveta, samih sebe, drugih ljudi okrog nas, in o tem, kako družba in družbeni odnosi lahko pokvarijo ali uničijo posameznika. Gre skratka za ambiciozen, polnokrven povzetek življenja. Ne zgolj za zgodbo o ženskah in nasilnih moških, temveč za zgodbo, ki te pripravi k razmišljanju o svetu in svojem življenju.

Ena očitnih idej pri snemanju tega filma je bila, naj bo nasilje prikazano na šokanten način. Nasilje je šokantno tudi v knjigi. Povsem legitimno se je odločiti, da si filma ne boste ogledali, očitki o nemoralnosti filma pa so vendarle preveč enostavni in celo perverzni. Vsekakor je napačno razmišljati, da bi nasilje izginilo iz resničnega sveta, če ga izbrišemo iz filmov.«

MICHAEL WINTERBOTTOM (režiser)

V slabih petnajstih letih, kolikor traja njegova ustvarjalna kariera, je Michaelu Winterbottomu uspelo pridobiti status enega najbolj drznih, tudi politično angažiranih sodobnih režiserjev, ki je v tem času prepotoval dobesedno ves svet in posnel že blizu dvajset nadvse raznolikih celovečernih filmov. Rojen leta 1961, Winterbottom svojo kariero prične z delom na televiziji. Do svetovne slave se dokoplje že z drugim celovečercem Temno srce (Jude, 1996), posnetim po režiserjevem najljubšem (istoimenskem) romanu Thomasa Hardyja. S svojim naslednjim filmom Dobrodošli v Sarajevu (Welcome to Sarajevo, 1997) prvič eksplicitno izkaže svoj politični angažma, vestno in pogosto kontroverzno obravnavo aktualnih in perečih problemov sodobnega sveta, ki do izraza prihaja vsaj še v njegovih novejših filmih Na tem svetu (In This World, 2002, zlati medved v Berlinu), Pot v Guantanamo (The Road to Guantanamo, 2006, srebrni medved za režijo v Berlinu) in Mogočno srce (A Mighty Heart, 2007). Z realistično dramo Pravljična dežela (Wonderland, 1999) se prvič oprime energičnega, na pol improviziranega načina snemanja filmov s kar se le da majhno filmsko ekipo, kar kasneje postane njegov prepoznaven avtorski pečat. Za njegovo največjo uspešnico doslej velja film 24-urni žurerji (24 Hour Party People, 2002), v katerem secira legendarno glasbeno sceno osemdesetih iz Manchestra (Joy Division, Happy Mondays) in v svetovno orbito izstreli nadarjenega igralca Steva Coogana. Leta 2004 razburka filmske vode s sijajno minimalistično ljubezensko melodramo 9 orgazmov (9 Songs), ki jo zavoljo nazornega prikazovanja spolnih odnosov med ljubimcema marsikdo označi za pornografijo. Njegova intimna družinska drama Genova (2008) je lansko jesen odprla novo filmsko sezono Kinodvora in požela sijajne kritike.

KRITIKE

»Ena najbolj srhljivih in verjetnih prvoosebnih zgodb o izkrivljenem zločinskem umu, na katero sem kdajkoli naletel.«
Stanley Kubrick (o knjigi istoimenski knjigi Jima Thompsona)

»Ključna presežna vrednost filma se skriva v Caseyju Afflecku v vlogi naravno rojenega izprijenca. Vražji nasmešek in zlovešči pogled tega zadržanega igralca sta že sama po sebi dovolj in dovolj prepričljiva, da se Morilec v meni ne izrodi zgolj v polteno, stilizirano in ekstravagantno krvavo kopel.«
J. Hoberman, The Village Voice

»Na nek način je Winterbottomov prvi povsem ameriški film njegov najbolj očitno zloščen izdelek, ki ga najlažje povežemo z določenim žanrom: film se čvrsto in prepričljivo umešča znotraj hollywoodske tradicije filma noir. Obenem pa gre za samovoljno odločitev, tipično za tega samovoljnega avtorja, saj se Thompsonov prebrisan, težaven tekst v adaptacijo ne ponuja nič lažje kot, denimo, s tragedijo obloženo Temno srce Thomasa Hardyja, ki ga je Winterbottom na filmsko platno prenesel leta 1996.«
Joseph Bevan, Sight and Sound

»Na festivalu Sundance, v Berlinu in povsod drugje, kjer se je film prikazoval, so se dogajali protesti proti nasilju do žensk, ki ga prikazuje film; in prizori pretepanja žensk se v filmu brez dvoma težko gledajo. Vendar je tako tudi prav. To ni stripovsko, tarantinovsko nasilje, kakršnega odpraviš z ironičnim smejanjem, temveč nekaj podlega in odvratnega – in kot takšno je tudi prikazano. Nasilje v filmu zrcali nasilje v romanu in mehčanje slednjega bi bilo izdaja.«
Philip Kemp, Sight and Sound

»Material, ki bi se v rokah napačnega režiserja utegnil izkazati za žgečkljivega, se pod režijsko taktirko Winterbottoma izkaže za nekaj globoko pretresljivega in šokantnega.«
Graham Fuller, Film Comment