Mona Lisa in krvava luna

Povzetek

Skrivnostno dekle z nadnaravnimi močmi neke noči pobegne iz psihiatrične ustanove. Ko kakor tempirana bomba tava po nemirnih ulicah New Orleansa, jo pod okrilje vzame Bonnie, striptizeta in samooklicana »slaba mama«, ki ima z Mono Liso Lee svoje načrte …

Film ameriške režiserke iranskih korenin Ane Lily Amirpour (Ponoči hodi sama) je zgodba o outsiderki, ki v kaosu sodobnega sveta išče svoj prostor pod (polno) luno. Mona Lisa in krvava luna je z neonom in estetiko B-filma prežeta pravljica za odrasle, prisrčna sci-fi komedija in bizaren fantazijski triler.

iz prve roke
»Med odraščanjem v Ameriki sem se ves čas zavedala, da sem tujka. Prihajali smo od drugod, govorili smo drug jezik, zato sem se težko vključila. Fantazijski filmi, ki sem jih oboževala kot otrok, so dajali moč outsiderjem. Junaki v teh filmih so mi dali občutek, da sem videna, in me navdihovali pri iskanju osebne svobode. V mojih filmih je največji antagonist vedno sistem; način, kako nam vsiljuje določeno vedenje, nazadnje pa vpliva na naše odnose in občutek pripadnosti. /…/ Mona Lisa je skrajno osamljen, izoliran tip junakinje: ne sodi nikamor, nikoli ni nikamor sodila in ni bila nikoli nikjer dobrodošla. Z njeno pomočjo sem lahko kot skozi oči novorojenčka na novo odkrivala svet – na bolj igriv in optimističen način. Sredi vse te norosti življenja sem hotela najti radost; hotela sem občutiti radost. /…/ Z Mono Liso sem želela ustvariti novo vrsto junakinje, ki se spopada s težavami sodobne, izkrivljene resničnosti. Pustolovsko pravljico, s katero bi raziskala, kaj osebna svoboda pomeni v kaotični družbi, v kateri se težko počutiš svobodnega.«
– Ana Lily Amirpour

portret avtorice
Ana Lily Amirpour je ameriška režiserka iranskih korenin. Njen celovečerni prvenec Ponoči hodi sama (A Girl Walks Home Alone at Night, 2014), znan kot »prvi iranski vampirski špageti vestern«, je bil premierno prikazan na Sundanceu in osvojil številne mednarodne nagrade. Drugi celovečerec, kanibalska romanca The Bad Batch, je režiserki leta 2016 prinesel posebno nagrado žirije na festivalu v Benetkah, kjer je pet let pozneje premiero doživel tudi pričujoči film.

kritike
»Tretji celovečerec Ane Lily Amirpour je sladko, umazano presenečenje, ki postane še toliko bolj sladko in umazano, ker nam ni povsem jasno, s čim smo si ga zaslužili – kot če bi v svojih svetlečih tangicah našli zamaščen, pomečkan bankovec, ko pa bi ga razvili, bi na njem zagledali topi pogled dobrega starega Bena Franklina. Ko smo se na beneškem festivalu, kjer se je film vtihotapil v tekmovalni program, za maskami hihitali njegovim kričečim, a radostnim žanrskim ekscesom, smo imeli vsekakor občutek, kot da počnemo nekaj porednega. Zbeganemu policistu v podobi Craiga Robinsona, ki skuša razumeti, kako se je po skrivnostnem srečanju z naslovno Mono v njegovem kolenu znašla krogla, bržkone šarlatanska vedeževalka /…/ v nekem trenutku reče: ‘Ne izbiraš ti vuduja, sinko. Vudu izbere tebe.’ In tokrat /…/ je filmski vudu nedvomno izbral Ano Lily Amirpour, saj prinaša film, ki se je rodil tuleč – in lesketajoč – pod veliko rdečo polno luno Louisiane. Mona Lisa in krvava luna je prava bomba!«
– Jessica Kiang, The Playlist

»Tako kot prejšnja dela Ane Lily Amirpour je tudi Mona Lisa in krvava luna osvežujoče nepredvidljiv film, kot da režiserka še sama ni vedela, kaj se bo zgodilo, ko je začela pisati scenarij. Začne s preprosto idejo – kaj če bi v New Orleansu obtičala ženska s supermočmi in brez prijateljev – ter od tam nadaljuje, od prizora do prizora, v iskanju najbolj smešnih, strašljivih ali ganljivih srečanj. Ta film je kot eksistencialistična umetnost, ki z vsakim korakom svoje junakinje odkriva lasten smisel v trenutku.«
– Noel Murray, Los Angeles Times

»Umazana, z neonom prepojena pustolovščina, ki najde srednjo pot med prebrisano caper komedijo in sladko pregreho: Mona Lisa in krvava luna je tisti tip razposajenega filmčka, ki se mu preprosto ni mogoče upreti. /…/ Vključuje tudi enega najboljših (in najbolj smešnih) prizorov pregona v nedavnem spominu.«
– Tomris Laffly, RogerEbert.com

»Skoraj kot bi se v filmu Johna Cassavetesa ali Harmonyja Korina med glavnimi liki po naključju znašla Carrie Stephena Kinga, na soundtracku pa veliko sintetizatorjev. /…/ To ni toliko zgodba o nadnaravnem kot celonočni žur na napačni strani mesta, s pridihom nevarnosti, zanimivimi neznanci in vsesplošno kul vzdušjem, ki se zavleče celo v jutro potem.«
– Luke Y. Thompson, AV Club

festivali, nagrade
Benetke; Sitges (nagrada za najboljšo glasbo, nagrada mladinske žirije za najboljši fantastični celovečerec); Busan; London; Rotterdam