Lux Æterna

Povzetek

»Ne morete si predstavljati sreče, ki jo epileptiki občutimo v trenutkih pred napadom.«
– Fjodor Dostojevski

Charlotte Gainsbourg je privolila, da bo v režijskem prvencu Beatrice Dalle igrala vlogo čarovnice, ki jo sežgejo na grmadi. Toda slaba organizacija, tehnične težave in psihotični izpadi snemanje postopoma pahnejo v čisti kaos …

Vedno provokativni Gaspar Noé (Nepovratno, V praznino, Vorteks) nam skupaj s Charlotte Gainsbourg in Beatrice Dalle pričara eksperimentalen, hipnotičen esej o veri, igralskem poklicu in umetnosti filmske režije.

Film vsebuje daljše sekvence utripajočih luči, ki lahko vplivajo na ljudi s fotosenzitivno epilepsijo.

iz prve roke
»Film smo posneli v petih dneh. Nastal je na podlagi trivrstičnega sinopsisa. Vse se je začelo, ko mi je Anthony Vaccarello [umetniški vodja modne hiše Saint Laurent] predlagal, naj posnamem kratki film z oblačili njihove blagovne znamke. Edini drugi pogoj je bil, da uporabim ikone, s katerimi sodelujejo. /…/ Dva tedna kasneje smo z Béatrice in Charlotte v petih dneh improvizirali ta skromni esej o verah in umetnosti snemanja filmov. Zdaj je 51-minutni dojenček pripravljen, da zakriči … Hvala bogu je film svetloba, ki utripa s 24 sličicami na sekundo. /…/ Nekoč sem v Franciji našel knjigo, ki mi je bila zelo všeč /…/. Govorila je o tem, kako se zadeti brez uporabe prepovedanih drog. /…/ V njej je bilo veliko idej, ki so vključevale stroboskopske luči, in te človeka res lahko spravijo v zelo čudno duševno stanje. /…/ Filmi – kadar so dobri – so lahko kot vódene sanje. Filmsko ustvarjanje ima v sebi nekaj zelo šamanskega. Ustvariš zgodbo, jo projiciraš na veliko platno, gledalci pa sedijo v temni škatli. Vse skupaj se zdi kot nekakšen šamanski obred, pri katerem režiser – duhovnik – ljudem pripoveduje zgodbo iz preteklosti. Večina režiserjev se počuti kot čarovnik iz Oza ali pa si vsaj želi biti čarovnik iz Oza.«
– Gaspar Noé

»Vse, kar gori, je zame erotično. Grmada je zelo skrivnostna, mistična stvar.«
– Beatrice Dalle

kritike
»Film Lux Æterna je – in to mu gre šteti v čast – precej zanič oglas, a brez dvoma fascinanten eksperiment. Med sarkastičnim citiranjem velikanov, kot so Dreyer, Godard in Fassbinder, se z igrivim prezirom, vendar tudi neomajno vero v neizmerno moč zvoka in slike, norčuje iz filmske industrije. Film-v-filmu se konča s katastrofo na prizorišču snemanja – navalom morastih podob, polnih neonskih barv in stroboskopskih učinkov, ki žgejo očesno mrežnico – kaos, ki bi ga Noé lahko imel za nekakšen čudež.«
– Justin Chang, Los Angeles Times

»Film ob ogledu na velikem platnu in z zmogljivim zvočnim sistemom /…/ ponuja sublimno udejanjenje filmske umetnosti kot kolektivne in transcendentne izkušnje.«
– Giovanni Marchini Camia, Sight & Sound

»Italijansko-argentinski režiser v tej Ameriški noči katastrofe pokaže svoj smisel za jedki humor in se končno pozabi jemati resno. Pri tem pa ohrani ves svoj sadizem in veselje do manipulacije. Smo pomirjeni.«
– Thomas Bécard, Télérama

»Sklepni trenutki filma so tako mučna eksplozija svetlobe, barv in tridimenzionalnih iluzij, da bi morda celo stereoskopski auteur Ken Jacobs moral pogledati stran. Ironično pa je, da prav to dejanje destabilizacije režiserju ponudi idealno izhodišče za predstavitev njegovega poslanstva. Ta mali film daje slutiti, da se umetnost napaja v kaosu in da Noé ne bi hotel nič drugače.«
– Eric Kohn, IndieWire