Povzetek

Posneto po resničnih dogodkih.

Piše se leto 1973. V Čilu se zgodi vojaški udar. Na ulice se zgrinjajo množice ljudi, ki protestirajo proti generalu Pinochetu. Med njimi sta tudi Daniel in Lena. Aretira ju tajna policija. Kmalu zatem Daniela zaprejo v prostore za zasliševanje pod zloglasno Colonio Dignidad, ki jo vodi Paul Schäfer. Kolonija se zunanjemu svetu predstavlja kot dobrodelna organizacija, v resnici pa je kraj, od koder ni še nihče pobegnil. Obupana Lena se, da bi rešila svojega fanta, pridruži skrivnostnemu kultu.

NEKAJ BESED O COLONII DIGNIDAD

24. marca 1998 je čilska policija vdrla v Villo Baviero, Bavarsko vas, ogromno posestvo na jugu Čila, ob vznožju Andov, 400 kilometrov od Santiaga. V Villi Bavieri je bilo vse videti popolno. Bila je raj na zemlji. Toda pod krinko raja so se skrivale grozovite zgodbe. Zgodbe o zasužnjevanju, spolnem zlorabljanju otrok, prilaščanju teles in duš ter nekaznovanih zločinih. Zagovorniki so trdili, da je bila Colonia Dignidad oziroma Villa Baviera dobrodelna organizacija, ki si je zaslužila vso podporo, njeni nasprotniki pa, da je nacistična zasužnjevalna sekta. Vodil jo je nekdanji nacistični poveljnik Paul Schäfer, ki je postal pastor in ustanovil sirotišnico. V Čile ni prišel sam. Z njim je prišlo še 200 kolonov, ki so v njem videli duhovnega vodjo. Na prelepem kosu zemlje na obronkih Andov so Schäfer in koloni ustanovili svoj model družbe.

Življenje v Colonii Dignidad je potekalo sorazmerno mirno. Nemci so gojili zelenjavo, pekli pecivo, učili otroke in zlasti v bolnišnici pomagali revnim. S posebnimi metodami kmetovanja in umetnim namakanjem so nemški koloni dosegli, da je prej nerodovitna zemlja bogato obrodila: žita, sadje in zelenjavo. Med njihovimi izdelki so bili med, sokovi, klobase in pecivo, ki so jih prodajali po vsem Čilu. Toda kolonija je bila vedno znana po strogih varnostnih ukrepih. V 40 letih je iz nje pobegnilo 13 oseb. Po njihovih besedah je šlo za državo v državi. Večina kolonov ni znala špansko, starši niso vzgajali svojih otrok. Delali so od zore do mraka, brez pritoževanja. Nekateri niso imeli zasebne lastnine, celo oblek ne.

Med Pinochetovo diktaturo je bilo za Colonio Dignidad obdobje blišča. General Augusto Pinochet in njegova žena sta večkrat obiskala kolonijo. Tja je zahajal tudi šef tajne policije general Manuel Contreras. Paul Schäfer pa s Pinochetom ni le simpatiziral, ampak je imel z njim skrivne dogovore, ki jih čilskemu sodišču ni uspelo preiskati.

Organizacije za zaščito človekovih pravic so trdile, da so v prvih letih Pinochetove oblasti ugrabili 80 političnih nasprotnikov in jih mučili v Colonii Dignidad. Zaradi številnih obtožb o zlorabljanju in mučenju jo je predsednik Aylwin leta 1991 razpustil. Colonia Dignidad se je preimenovala v Villo Baviero. Tri leta pozneje je čilska oblast zaprla bolnišnico na posestvu. Uporaba pomirjeval naj bi presegala vsako razumno mero, sporna pa naj bi bila tudi izobrazba medicinskih sester. Direktorja bolnišnice in edinega zdravnika Harmuta Hoppa so obtožili malomarnosti pri delu. Koloni in kmetje so se uprli zaprtju bolnišnice.

Paul Schäfer je iz Ville Baviere izginil med policijsko racijo avgusta 1996. Ujeli so ga in obsodili na 33 let zapora zaradi spolnega zlorabljanja 25 otrok in na denarno kazen. 24. aprila 2010 je zaradi odpovedi srca umrl v zaporu, star 88 let.

Villa Baviera, nekdanja Colonia Dignidad, še vedno obstaja. Njeni vodilni trdijo, da so jo povsem posodobili, njeni prebivalci smejo oditi na študij, kolonija pa je odprta tudi za turiste.

EMMA WATSON (Lena)

Je z vlogami v seriji filmov o Harryju Potterju dokazala svojo igralsko mnogostranskost. Pred tem smo jo ob Michelle Williams in Kennethu Branaghu videli v My Week With Marilyn, sicer pa je najbolj znana kot Hermoine Granger v izjemno uspešni franšizi Harry Potter; vloga v prvem filmu, Harry Potter And The Philosopher’s Stone, ji je prinesla nagrado za mlade umetnike, za nadaljnje filme pa si je prislužila še nekaj nagrad. Igrala je še v BBC-jevi priredbi klasike Noela Streatfielda Ballet Shoes, glas je posodila liku v risanki The Tale Of Despereaux in se kot Emma Watson pojavila v apokaliptični komediji This Is The End Setha Rogena ter v svetopisemskem filmu Noah ob Russellu Crowu in Anthonyju Hopkinsu. Kot ambasadorka gibanja Camfed International skrbi za izobrazbo deklet na afriškem podeželju.

DANIEL BRÜHL (Daniel)

je nemška filmska zvezda. Vloge v filmih No Regrets Benjamina Quabecka, Vaya Con Dios Zoltana Spirandellija ter The White Noise (2001) Hansa Weingartnerja so mu leta 2002 prinesle nemško filmsko nagrado za najboljšega igralca. Zaslovel je z uspešnico Schule (No More School) Marca Petryja, dokazal pa se je tudi v drami Zülija Aladaga Elefantenherz (2002), ki je bila sprva posneta za televizijo. Svoj filmski prvenec je doživel že leta 1995 z vlogo v filmu Miguela Alexandreja Der Pakt (The Agreement), sledili pa so filmi Blutiger Ernst (Bloody Serious, 1997) Bernda Böhlicha, Schlaraffenland Friedemanna Fromma (1998), Honolulu Vanesse Jopp (1999) in Deeply Sheri Elwood (1999). Letos smo ga ne 7. FEMF-u v Piranu videli v filmu Jaz in Kaminski v režiji Wolfganga Beckerja. Mednarodnemu občinstvu je najbolj znan iz Tarantinovega Inglourious Basterds, sicer pa se je v Evropi uveljavil v Kernerjevi tragikomediji Good Bye Lenin! (evropska filmska nagrada in nemška filmska nagrada za igralca leta).

MICHAEL NYQVIST (Paul Schäfer)

Rodil se je leta 1960. Je eden najbolj priljubljenih in spoštovanih filmskih, televizijskih in gledaliških igralcev. Posnel je filme Skupaj, Kot v nebesih (nominiran za oskarja), Moški v grobu pri naslednjih vratih, za katerega je dobil priznanje švedske filmske akademije za najboljšega igralca in Ženska, ki je sanjala o moškem.

Video in fotografije

1videi 1fotografije