Jaz, Daniel Blake

Povzetek

Portret slehernika v boju proti absurdnemu sistemu podeljevanja socialnih podpor v Veliki Britaniji. Zlata palma letošnjega festivala v Cannesu.

Devetinpetdesetletni Daniel Blake je vse življenje delal kot tesar v Newcastlu. Potem ko doživi srčni napad in skoraj pade z gradbenega odra, prvič v življenju potrebuje pomoč države. A ob zaprositvi za socialno pomoč Blake trči ob zid institucionalne birokracije, katere obraz so brezčutni socialni delavci. Na tej poti spozna Katie, mlado samohranilko z dvema otrokoma, ki ima podobne težave. Oba se znajdeta na nikogaršnjem ozemlju, v primežu socialnih institucij, ki v današnji Veliki Britaniji delujejo v duhu politične retorike »delavni proti lenim«.

»Upam, da zgodba postane tehtna zaradi dejstva, da je koncept znan večini izmed nas. Gre za frustracijo in črni humor ukvarjanja z birokracijo, ki je tako očitno topoglava, tako otipljivo zasnovana z namenom, da te spravlja ob živce. Če to lahko poveš verodostojno in če si sposoben odnos med ljudmi, ki jih loči uradni pult ali telefonska linija, brati med vrsticami, bi to moralo razkriti vse komične podtone, vso pripadajočo krutost – in, navsezadnje, tragedijo človeškega položaja. »Revni so sami krivi za svojo revščino« – to ščiti moč vladajočega razreda.«

– Ken Loach, režiser

KEN LOACH (režiser)

se je na Oxfordski univerzi, kjer je študiral pravo, prvič srečal z gledališkim delom. Filmsko pot je začel leta 1963 kot pomočnik režije pri BBC. O avtorjevi občutljivosti za pereča socialna vprašanja ter nagnjenosti k socialnemu realizmu in naturalističnemu stilu priča že prva iz serije televizijskih dram The Wednesday Play z naslovom Cathy Come Home (1966). Vpliv Loachevih del, ki so nastajala v okviru mreže BBC, je v umetniškem in družbenem pogledu neizmeren. Sledili sta prvi filmski produkciji Poor Cow (1967) in Kes (1969). Čeprav je mednarodni javnosti znan v prvi vrsti kot režiser celovečernih igranih filmov, pa se je Loach še nadaljnji dve desetletji vračal k televizijskemu delu. Odločilen preboj mu je prinesel film Sodrga (Riff-Raff, 1990), naturalistični portret sodobne Britanije, za katerega je prejel nagrado Evropske filmske akademije za najboljši film. Že leta 1995 je isto nagrado prejelo še avtorjevo delo Dežela in svoboda (Land and Freedom) na temo španske državljanske vojne. Film Veter, ki trese ječmen je bil leta 2006 nagrajen s cansko zlato palmo…. Znani so še komična drama Išče se Eric, zarotniški triler Irska pot, komedija Angelski delež in dokumentarec Duh leta ’45. Loachevi filmi so poželi številne lovorike najprestižnejših mednarodnih filmskih festivalov in domače nagrade BAFTA, leta 2009 pa je režiser prejel nagrado Evropske filmske akademije za življenjsko delo. Avtorjeva dela so čustveno neposredna, aktualna in angažirana. Kljub pretanjenemu čutu za socialno ter politično realnost pa je tisto, kar poganja kri po žilah Loachevih filmov, neuklonljivi človeški duh.

KRITIKE

»Ken Loach je vedno znal izkoristiti svoj dar za komedijo – celo v najbolj polemičnih delih. /…/ Režiserjev najnovejši film, ki je hkrati eden njegovih najboljših, od začetka do konca prežema humor. Politiko varčevanja prikazuje kot absurdno in hkrati podlo ‘monumentalno farso’ (kot se izrazi naslovni lik), kar bi bilo morda smešno, če ne bi bilo tako resnično. /…/ Film se upira tako komentarju kot klišejem in namesto tega z občasnimi zatemnitvami ponuja priložnost za razmislek. Jaz, Daniel Blake – tako kot njegov junak – zahteva, da ga vidimo.«

– Pamela Hutchinson, Sight & Sound

»Zaradi globokega sočutja do obupanih in zatiranih se zdi Loach kot ustvarjen za film o trenutnem ekonomskem stanju. Jaz, Daniel Blake /…/ pripoveduje zgodbo z neustrašno neorealistično preprostostjo, ki seže naravnost do neposrednosti in pristnosti Vittoria De Sice. /…/ Tiha lepota pričujočega dela – ene redkih političnih dram, ki se dotakne srca – je v tem, da popolnoma verjamemo v ljudi, ki stojijo pred nami /…/. In ko je filma konec, imamo občutek, da jih ne bomo pozabili.«

– Owen Gleiberman, Variety

»Ta močna parabola o pomanjkljivostih sistema socialne pomoči se izogne ironiji in cinizmu, svoje nesrečne like pa obravnava s humorjem in človečnostjo. /…/ Film in osrednja lika sta mi priklicala v spomin vrstico iz Dickensove Puste hiše: ‘Živ krst ne ve, kaj je siromak siromaku: to vedo le reveži sami in bog.’ Loach želi to védenje razširiti ter nam pokazati, da za revščino ni odgovoren bog, pač pa mi sami. Lahko jo razumemo in nekaj ukrenemo.«

– Peter Bradshaw, The Guardian

»Pol stoletja po Cathy Come Home in desetletje po Vetru, ki trese ječmen je Ken Loach ustvaril morda najboljši film po omenjenem dobitniku zlate palme. Čeprav nedvomno drži, da Lavertyjev scenarij in Loacheva značilno neposredna režija ne prinašata veliko presenečenj, pa je ravno tako nemogoče zanikati skrajno aktualnost in čustveno moč pričujočega filma.«

– Geoff Andrew, Sight & Sound

»Loach ustvari pretresljivo tragikomično dramo /…/, ki spaja brezčasno človečnost iz najboljših del bratov Dardenne z žgočo aktualnostjo Loacheve lastne mojstrovine iz leta 1966, Cathy Come Home.«

– Mark Kermode, The Observer

»Presunljiva obtožba ponižujočih učinkov neoliberalne ekonomije na človeška življenja.«

– Daniel Fairfax, Senses of Cinema

»To je Loach – humorist, režiser, aktivist –, ki strelja z vsemi topovi.«

– Bilge Ebiri, The Village Voice

»V trenutku, ko na politični levici vse bolj zmanjkuje alternativ /…/, bolj kot kadarkoli potrebujemo Loachevo neomajno bojevitost, da bi opozorila na napake naše družbe in popeljala državljane proti drugačnemu svetu.«

– Grégory Valens, Positif

NAGRADE / FESTIVALI

Zlata palma, nagrada ekumenske žirije (posebna omemba) – Cannes. Nagrada britanskega neodvisnega filma (BIFA) za najboljšega igralca in najbolj obetavno novinko (H. Squires). Nagrada občinstva – Locarno, San Sebastián, Stockholm. Najbolj priljubljen mednarodni celovečerec – Vancouver. Posebna nagrada žirije za najboljšo igralko – Denver. Nagrada časopisa Evening Standard za najboljši film in stransko igralko (H. Squires). Evropska univerzitetna filmska nagrada. Štiri nominacije za nagrado Evropske filmske akademije. Sarajevo. Toronto. New York. Busan. Viennale. AFI Fest. LIFFe.