Neverjetno, a resnično

Povzetek

Alain in Marie se preselita v sanjsko hišo v predmestju. Toda nepremičninski agent ju je posvaril: kar se skriva v kleti, jima lahko za vedno spremeni življenje …

»Bojiva se, da naju boste imeli za nora, če poveva to zgodbo.« Tako se začne očarljivo trapasta in neskončno zabavna komedija francoskega mojstra absurda Quentina Dupieuxa (Mandibule). Manj o njej veste, bolje je.

iz prve roke
»V filmu Neverjetno, a resnično s pomočjo satire raziskujem nekatere obsesije današnjega človeka: iskanje večne mladosti in željo po moči.«
– Quentin Dupieux

»Neverjetno, a resnično vidim kot filozofsko zgodbo, ki se osredotoča na človeški element in njegovo resničnost – tako v tragičnih kot komičnih vidikih –, ne pa recimo kot parabolo, saj ne želi dajati lekcij. Prav zato je film še posebej simpatičen. /…/ Mislim, da se Quentin tokrat izpostavi veliko bolj kot sicer. Zadnji prizor po mojem mnenju pove ogromno o njem. Še več, prepričan sem, da lik, ki ga igra Alain, marsikaj dolguje prav njemu. Vendar pa se na koncu film ukvarja z vprašanji, ki zadevajo vsakogar izmed nas.«
– Benoît Magimel

»Vstopiti v Quentinov svet pomeni srečati se z domišljijo, ki je morda res divja, a ima smisel. Težave, s katerimi se soočajo liki, so povsem stvarne, zlasti pa zelo človeške. Noro, neobičajno je le ozadje.«
– Léa Drucker

»Brez dvoma gre za moj najljubši Quentinov film, saj se dotika velikih vprašanj, od minevanja časa do odtujevanja para, pri tem pa se ne oddalji od režiserjeve značilne čudaškosti in norčavosti /…/. Gre za mešanico očarljive norosti in zelo aktualnih vprašanj /…/, ki je zaznamovala že Semiš jakno /…/, toda film Neverjetno, a resnično ima še dodatno razsežnost, saj je hkrati prisrčen in melanholičen. /…/ Zanimivo, a če bi morala najti književno povezavo, se mi zdi, da se film v svojem tonu približa duhu romanov Michela Houellebecqa, zlasti Razširitvi področja boja (Extension du domaine de la lutte), predvsem v smislu poetike, ki združuje humor ter lucidno – in včasih neizprosno – opazovanje stanja človeštva.«
– Anaïs Demoustier

»Film Neverjetno, a resnično uspe biti hkrati ganljiv in smešen. Čeprav bo gledalce nedvomno pripravil k razmisleku, se bodo še vedno odlično zabavali. In obljubim, da jim bom vrnil denar, če jim bo dolgčas!«
– Alain Chabat

portret avtorja
Quentin Dupieux, rojen leta 1974 v Parizu, je režiser in ustvarjalec elektronske glasbe. Konec devetdesetih je posnel niz oglasov za kavbojke Levi’s, skladba Flat Beat, ki jo je ustvaril za kampanjo, pa je bila v tistem času velika uspešnica. Pod umetniškim imenom Mr. Oizo je kasneje izdal še albume Analog Worms Attack, Moustache (Half a Scissor) in Lambs Anger. Leta 2007 je zrežiral filmski prvenec Steak, tri leta pozneje pa se je v sekcijo Teden kritike festivala v Cannesu uvrstil z Gumo (Rubber, 2010), zgodbo o avtomobilski pnevmatiki, ki se odpravi na morilski pohod. Sledili so celovečerci Narobe svet (Wrong, 2012), Wrong Cops (2013), Réalité (2014) in Au poste! (2018). Njegov film Semiš jakna (Le Daim), zgodba o moškem, ki je obseden s svojo usnjeno jakno, je bil leta 2019 prikazan v sklopu Štirinajst dni režiserjev festivala v Cannesu. Lani smo na rednem sporedu Kinodvora predvajali režiserjev predzadnji film Mandibule (Mandibules, 2020), odbito komedijo o dveh prijateljih, ki v prtljažniku avtomobila odkrijeta orjaško muho. Tako kot Mandibule smo si tudi Gumo, Narobe svet in Semiš jakno lahko ogledali v sekciji Ekstravaganca na Ljubljanskem filmskem festivalu. Film Neverjetno, a resnično je svetovno premiero doživel na letošnjem Berlinalu, v Cannesu pa so maja predstavili režiserjev najnovejši celovečerec Fumer fait tousser.

kritike
»Screwball metafizika na nepremičninskem trgu /…/. Tisti, ki so videli Dupieuxovo čudaško komedijo Semiš jakna z Jeanom Dujardinom v vlogi morilca z režiserskimi ambicijami, obsedenega z modno superiornostjo svoje semiš jakne, ali pa katero drugih režiserjevih norih pustolovščin, bodo imeli približno predstavo o tem, kaj lahko pričakujejo od njegove najnovejše eskapade. Morda so tudi upravičeno v dvomih, ali naj se jim Dupieuxovi filmi zdijo očarljivi ali neznosni. Sam v nekaterih pogledih še vedno nisem povsem prepričan. Neverjetno, a resnično ima noro premiso, za katero Dupieux zelo verjetno ni imel pojma, kako jo razviti. Pa vendar sem se kar pogosto zalotil pri glasnem smehu. Popolna prismojenost in zenovska nesmiselnost sta zabavni. V filmu je nekaj Charlieja Kaufmana, Spika Jonzeja in zgodnjega Woodyja Allena, vse skupaj zmešano s francosko različico serije Carry On.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»To je prismuknjena žalostinka za vsemi tistimi drobci življenja, ki smo jih morali le za hip odložiti, a jih nismo potem nikoli več našli. Vendar brez skrbi, v filmu nastopi tudi tip s pokvarjenim elektronskim penisom. /…/ Kdo med nami, ki je bil kdaj priča, kako so se drobne razpoke v razmerju zaradi nenadne in neobvladljive spremembe življenjskih okoliščin spremenile v globoke prepade, se ne bi mogel poistovetiti? Neverjetno, a resnično je zabavna mala stvarca, ki nezgrešljivo korenini v Dupieuxovi odbiti perspektivi, a če se boste v njegove donkihotske zadrege vživeli bolj kot običajno, kdo ve, ali zato, ker se je režiser omehčal, ali pa ker so nas razmere zadnjih nekaj let spravile tako ob pamet, da mu zdaj stopamo naproti.«
– Jessica Kiang, Variety