Večno mladi

Povzetek

Pariz ob koncu osemdesetih let. Na prestižno gledališko šolo Les Amandiers so pravkar sprejeli skupino ambicioznih mladih igralcev. To je začetek novega poglavja v njihovem življenju, ko se ne bodo naučili le igrati, ampak tudi polno živeti svoja življenja.

iz prve roke
»Ta šola je bila ključna tako za moje delo kot življenje. Ljudje, ki sem jih tam spoznala, in stvari, ki sem jih doživela, so na meni pustili močan pečat in me spremljajo še danes. /…/ Film Večno mladi govori o moji poklicni, umetniški družini. Lahko bi skoraj rekla, da je Chéreau moj odrski oče. /…/ Chéreau in Strasberg sta imela isti cilj: resnico. Težko povzamem Chéreaujev slog režiranja, lahko pa povem, da je veliko razmišljal in veliko delal. Tudi od nas je pričakoval, da bomo trdo delali in dali vse od sebe. Če bi bilo tisto, kar mi je dal Patrice, mogoče opisati z besedami, bi rekla, da me je naučil ‘zahtevnosti’ in ‘vztrajnosti’ – besedi, ki sta me vodili vse življenje. Vodita me še danes, in kadar se od njiju oddaljim, se počutim, kot bi izdajala svoj poklic. /…/ Vedela sem, da mu ne bi bilo všeč, če bi ga prikazovala brez napak. Ni maral ploskih likov, raje je imel takšne s temnimi platmi. Ljudi je imel srčno rad, zato res ne bi prenesel, če bi ga upodobila kot nekakšnega idola. Nespoštljivost je imela v njegovih filmih in pristopu k režiji ključno vlogo. Ravno zato, ker ga tako spoštujem, sem morala biti do njega nespoštljiva. /…/ Moja ljubezen do tragikomedije gotovo prihaja tudi od Chéreauja. Rad se je smejal. Na vajah in snemanjih smo ga včasih slišali, kako je bruhnil v smeh – in to nas je razveselilo, bilo je dobro znamenje. Ni bil posebno resen človek. /…/ [Moja nagnjenost k tragikomediji] pa je najbrž povezana tudi s tem, da sem Italijanka. Italijanski film je film mojih staršev, mojega otroštva, moje podzavesti; tragikomedija pa je del njegove DNK. To zmes resnično potrebujem – tako pri igri kot pri režiji. In tudi kot gledalka. Našemu obstoju in naši bedi se preprosto moram smejati. /…/ Ves tisti čas, ki smo ga posvetili izbiri igralske zasedbe, mi je omogočil, da sem z mladimi igralci in igralkami razvila skupni jezik. Ta skupni jezik, specifičen za vsak film, je zame bistvenega pomena. Ugotoviti sem morala, ali so pripravljeni izgubiti nadzor nad prizorom. Začutiti sem morala tudi, ali se znajo smejati – tako situacijam kot samim sebi. Ko smo opravili končni izbor, smo še mesec dni vadili, da bi skupaj našli svojo metodo. Zdaj je zame najpomembnejše, da občinstvo te mlade ljudi vzljubi, kot sem jih vzljubila jaz.«
– Valeria Bruni Tedeschi

kritike
»Valeria Bruni Tedeschi /…/ je ustvarila goreč poklon igralcem in mladim ljudem. /…/ Majhna skupnost zanesenjakov, ki se bo kmalu razvila v generacijo izjemnih igralcev, briše meje med igro in življenjem ter si prizadeva za intenzivnost vsakega trenutka – tako na odru kot za njim. /…/ Kot bi bila želja, da postanejo igralke in igralci, odgovor na apetit, izjemno življenjsko silo, žejo po absolutnem …«
– Anne-Claire Cieutat, Bande à part

»Film, ki se razvija kot album intenzivno občutenih spominov ter se v veliki meri, a ne v celoti, osredotoča na Stello, režiserkin alter ego /…/, prežema nalezljivo navdušenje. /…/ To je zgodba, pripovedovana s strastjo in predanostjo, po vsej verjetnosti pa tudi najbolj dovršeno delo Valerie Bruni Tedeschi. /…/ Rahlo razpršena zgradba je filmu pravzaprav v korist, saj poskrbi, da tempo ostaja živahen, energija ves čas na vrhuncu, zgodba pa se pomakne naprej vsakič, ko se pojavi nevarnost, da bi zdrsnila v pretiravanje.«
– Wendy Ide, Screen Daily 

»Valeria Bruni Tedeschi ustvari zgodbo o generaciji in času, ko se je vse zdelo mogoče. Brez olepšav ali zadržkov, z nalezljivim veseljem in energijo. Mladost, svojo lastno, posname v vsem njenem žarečem, nespoštljivem in brezskrbnem sijaju. Pripoveduje pa tudi o njenih temnih plateh. O aidsu in drogah, ki krožijo v zakulisju gledališča in sejejo smrt. Režiserka prikliče duhove ter jih oživi s pomočjo filma in dvanajstih neverjetno tankočutnih, velikodušnih ter zagnanih mladih igralk in igralcev. Zaprosila jih je, naj bodo resnični, naj ne igrajo, pač pa iščejo, sprejmejo izziv in se ne bojijo živeti ali umreti. Igralci oblikujejo čudovito skupino, pokažejo enako predanost svoji umetnosti kot njihovi liki ter se prepustijo vsem čustvenim viharjem, ki jih lahko izzove takšno potovanje. To je film igralke, ki se poklanja čarobnosti igre in skrivnostim dramske umetnosti.« 
– Marie-José Sirach, L’Humanité 

»/…/ eden najlepših filmov leta. /…/ Večno mladi niso niti hagiografija niti nostalgija, pa tudi ne čustveni pogled neke umetnice na njeno burno preteklost /…/. To je predvsem velik film sedanjosti, film o sedanjem trenutku, o mladosti. Deluje kot časovni stroj, pospeševalnik delcev, ki nam omogoči, da v dveh urah izkusimo vse vrste občutkov in stanj – osupljivo, navdušujoče doživetje, ki nam požene mravljince po telesu.«
– Marilou Duponchel, Les Inrockuptibles