ZGODOVINA LJUBEZNI (“History of Love”)

Povzetek

fantazijska romantična drama, 134 min * Radu Mihaileanu
Gemma Arterton, Elliott Gould, Derek Jacobi

Kaj, če bi knjiga, napisana pred drugo svetovno vojno v majhni vzhodnoevropski vasi, potovala skozi čas in po različnih celinah, preživela vojno in tragedije ter trem generacijam izjemnih ljudi pomagala najti ljubezen? Knjigi je naslov Zgodovina ljubezni.

Zgodovina ljubezni je ena izmed tistih mojstrsko prepletenih mrež, ki jih dobronamerni recenzenti, ki povzemajo vsebino, ponavadi mimogrede razcefrajo. Dovolj je le povedati, da večino zgodbe mlada Alma in stari Leo krožita v svojih orbitah, a sta vseeno nedoumljivo povezana s starodavno knjigo, Zgodovino ljubezni.

Kmalu po navdušujočih kritikah prvenca o moškem, ki je po operaciji tumorja na možganih izgubil spomin (Man Walks Into a Room, 2002), se mlada nadarjena pisateljica Nicole Krauss predstavlja s svojim drugim romanom Zgodovina ljubezni. Dogajanje se razteza čez obdobje šestdesetih let, od nacistične okupacije Poljske pa vse do današnjega New Yorka. Junaki v romanu se soočajo z osamljenostjo in potrebo, da zapolnijo praznino, ki jo je pustila izgubljena oseba, in pred nami se splete povsem življenjska zgodba, taka, ki prinaša tako žalost kot veselje. Ključno vlogo ima Zvi Litvinoff, pisatelj, ki se je pred mnogimi leti podpisal pod 2000 kopij drobne skoraj pozabljene knjižice z naslovom Zgodovina ljubezni. Drobna knjižica je skozi čas in prostor povezala tudi Lea in Almo. Leo je 80-letni upokojeni ključavničar, osamljen poljski emigrant, ki je preživel nacistični masaker in se z žalostjo v srcu se spominja svoje mladostne ljubezni. Obžaluje, da se ni nikoli spoznal s sinom, ki je postal slavni pisatelj, in se boji, da se ga po njegovi smrti ne bo nihče spominjal. Alma je 14-letnica, ki je izgubila očeta, mati pa se je povsem predala delu – prevajanju literature.

GEMMA ARTERTON (Alma Mereminski)

je bila po študiju ena najbolj obetavnih hollywoodskih igralk. Leta 2010 je ob Jaku Gyllenhallu in Benu Kingsleyju zaigrala v filmu Perzijski princ: Sipine časa, leto prej pa še v filmu Rock’n’roll pirati s Philipom Seymour Hoffmanom, Kennethom Branaghom, Billom Nighyjem in Emmo Thompson. Leta 2008 je bila Bondovo dekle v pustolovščini Kvantum sočutja (Daniel Craig). Sicer gledališka igralka je nastopila je tudi v nekaterih najboljši televizijskih dramah – v BBCjevi Tess of the D’Urbervilles ter v Lost in Austen in Capturing Mary. Nazadnje smo jo videli v filmih Byzantium (2012), Lov na čarovnice (2013), Drzna igra (2013), The Voices (2014)…

ELLIOTT GOULD (Bruno Leibovitch)

Je v svoji dolgoletni karieri zaigral v več kot stotih filmih in zanje prejel nominacije za oskarja in zlati globus. Gould je zaigral v številnih filmih, nekateri izmed njih so The Confession, The Night They Raided Minsky, M*A*S*H, Getting Straight, Bergmanov The Touch, California Split, Harry and Walter Go to New York, The Player, Nashville, A Bridge Too Far, Matilda, American History X. Letos končuje snemanje komedije »Humor Me« Režiserja Sama Hoffmana.

RADU MIHAILEANU (režiser)

je v Franciji živeči scenarist in režiser židovskega rodu. Kot igralec, dramatik in gledališki režiser deluje v domači gledališki skupini. Pod Ceauºescujevim režimom leta 1980 prek Izraela pobegne v Francijo in se v Parizu vpiše na filmski inštitut IDHEC. Filmsko kariero nastopi kot asistent režije pri režiserjih Marcu Ferreriju, Fernandu Truebi, Nicole Garcia in Edouardu Niermansu. Za prvi igrani celovečerec Trahir (1993), zgodbo o disidentskem pisatelju, ki jo posveti očetu, prejme prestižno nagrado Grand Prix des Amériques na festivalu v Montrealu. Mednarodni uspeh in priznanje mu leta 1998 prinese drugi celovečerni igrani film Train de vie, zgodovinska saga skupnosti, ki noče biti prisilno izseljena, zato se deportira sama. Film prejme nominacijo za oskarja za najboljši scenarij, nagrado FIPRESCI na Beneškem festivalu in nagrado občinstva za najboljši tujejezični film na festivalu Sundance. S tretjim filmom Pojdi in živel boš (2005), nagrajenem na filmskem festivalu v Berlinu, se režiser vrne k portretiranju kolektivne usode skozi prizmo posameznikove življenjske poti.