Povzetek

8.1. * romantična drama, 179 minut * Abdellatif Kechiche
Léa Seydoux, Adele Exarchopoulos, Salim Kechiouche

 

Film je zmagovalec letošnjega Cannesa, kjer je osvojil zlato palmo za najboljši film. Scenarist (v sodelovanju z Ghalio Lacroix), producent in režiser filma je Abdellatif Kechiche, francoski režiser tunizijskega rodu.

Za gimnazijko Adèle (Adèle Exarchopoulos) je samoumevno, da punce hodijo s fanti. Njen zasanjani sošolec Thomas (Jérémie Laheurte) je zatreskan vanjo, toda Adèle ne more pozabiti bežnega srečanja s študentko umetnosti modrih las Emmo (Léa Seydoux). Dekleti se znova srečata, ko se Adèle prvič opogumi za obisk lezbičnega bara. Ljubezen med njima hitro vzplamti in ju popelje do vrhunca sreče in čutnih užitkov. Vendar se v nasprotju s starejšo, bolj svetovljansko Emmo Adèle ne vživi povsem v svojo spolno identiteto in jo še vedno previdno prikriva. Nekaj let pozneje par zaživi skupaj v krhki sreči. Adèle raste, se išče, se izgublja in se najde…

Film, ki je posnet po stripu Julie Maroh Le Bleu est une couleur chaude (Modra je topla barva), je za režiserja predvsem ljubezenska zgodba. Da gre za ljubezensko zgodbo med ženskama, je zanj zgolj naključje. Kechiche meni, da je najboljši način, da kaj pove o homoseksualnosti, kar sicer ni bil njegov namen, posneti táko ljubezen kot bi vsako drugo, z vso lepoto, ki jo lahko vsebuje. Prizori spolnosti so ključni, da bi doumeli silno strast med junakinjama. Avtorjev cilj je bil, da prikaže tisto, kar se njemu zdi lepo. Zato je te prizore posnel kot slike, kipe, vendar ni želel, da bi vizualna plat zasenčila čutno. O teh kočljivih prizorih so med snemanjem dolgo razpravljali, vendar je na koncu prevladala intuicija.

Kako je izbral svoji junakinji? Léa Seydoux je imela lepoto, glas, inteligenco in svobodo svojega lika, a režiserja je najbolj prevzel njen pogled na svet, njen socialni čut. Poleg tega je pri njej zaznal njeno »arabskost« (šele kasneje mu je zaupala, da ima res arabske polbrate), torej njeno pripravljenost, da se sprijazni z udarci, ki jih prinaša življenje.

Takoj, ko je režiser zagledal Adèle Exarchopoulos v množici kandidatk na avdiciji, je vedel, da je prava. Šla sta v okrepčevalnico, kjer je naročila limonino pito. Ko je videl, kako jé, kako premika usta, se giba, zanj ni bilo več nobenega dvoma. Spremenil je ime stripovske junakinje, da bi se ujemalo z njenim, kar ji je pomagalo, vsaj tako meni on, da se je zlila s svojim likom.

»Družbena pravica« je v vseh filmih Abdellatifa Kechicha ključen pojem , ki ga, kot sam priznava, skoraj obseda. Adèle je proletarka, Emma sodi v intelektualno, umetniško elito. Vzrok za razdor med njima ni v nerazumevanju okolice do homoseksualnosti, temveč v prepadu, ki loči ta družbena razreda, kar pogojuje razlike v njunih ambicijah.

Še nekaj je, kar ni prihranjeno nikomur, ki je kdaj ljubil, in kar je v filmu nepozabno prikazano: ljubezenske bolečine.

Kaj je režiserju prinesel film zdaj, ko je posnet? Nobenega odgovora, pravi Kechiche, celo obratno: še več vprašanj ima o ženskem principu, o principu življenja, upanja, skrivnosti, sluti pa, da ga bo nekoč morda dojel.

Video in fotografije

1videi 1fotografije